Zmagovalci bančne sanacije

Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je leta 2016, ko je prevzel vodenje sanirane in močno dokapitalizirane državne NLB, dobil 162.933 evrov bruto prejemkov, lani pa so njegovi prejemki znašali 647.733 evrov bruto in hkrati tudi 12 odstotkov več kot predlani. Zgolj njegov fiksni mesečni bruto prejemek je od oktobra lani okroglih 55.000 evrov, razkriva gradivo za junijsko skupščino delničarjev NLB, v kateri ima država zdaj le še 25 odstotkov in eno delnico. Podobno ali bolje tuji lastniki plačujejo tudi upravo nekdaj državne NKBM, ki jo je pred desetletjem prav tako sanirala država. Če se torej plače vodilnih v ključnih bankah na slovenskem trgu približujejo tujim – kako pa je s ceno bančnih storitev za slovenske komitente?

Brodnjak je lani prvič prejel plačo, višjo od pol milijona evrov bruto – za kar si je sicer prizadeval že od leta 2019. Delo je februarja 2019 objavilo članek »Pol milijona evrov plače prvega moža NLB?« in poudarilo, da Brodnjak kot vodja največje državne banke letno prejema 60.000 evrov manj kot vodilni Hranilnice Lon. Ko je država junija 2019 izpolnila zahtevo, s katero je Evropska komisija pogojevala 1,55-milijardno dokapitalizacijo NLB v letih 2013/14, in torej prodala 75 odstotkov NLB, so padle tudi plačne omejitve. Za NLB je prenehal veljati t. i. Lahovnikov zakon iz časa vlade Boruta Pahorja in »družbeno sprejemljive« plače, kot jih je takrat še opisoval sam Lahovnik. Po prodaji NLB je država ostala lastnica 25 odstotkov plus ene delnice NLB, ostalo pa zdaj obvladujejo (skriti) imetniki fiduciarnih računov, večinoma na ameriški banki The bank of New York Mellon, kjer je parkiranih dobrih 54 odstotkov NLB. Rahlo nižje mesečne plače od Brodnjakovih 55.000 evrov bruto prejemata tudi dva druga dolgoletna člana uprave Archibald Kremser in Andreas Burkhardt, medtem ko lani imenovani novinci v upravi, Andrej Lasič, Hedvika Usenik in Antonio Argir, dobivajo po 28.750 evrov bruto mesečno. Šesterica uživa številne bonitete; vsak je upravičen do 70.000 evrov vrednega službenega avtomobila, ki ga lahko uporablja tudi za zasebne namene, banka jim med drugim plača premije za dodatno zdravstveno zavarovanje, ki nudi »največje možno kritje stroškov medicinskih storitev, vključno z nadstandardnimi storitvami in medicinskimi storitvami v tujini«.

Tudi aktualna uprava NKBM (predsednik John Denhof ter člani Miha Kristl, Matej Falatov, Sabina Župec Kranjc) je plačana precej bolje, kot so bili vodilni državne NKBM plačani po 870-milijonski dokapitalizaciji pred desetletjem. Štiričlanska uprava NKBM na čelu z danes pokojnim Alešem Haucem je leta 2014 skupno prejela 374 tisoč evrov, lani pa si je omenjena nova štiričlanska uprava (le januarja lani je bil v njej še peti član) razdelila skoraj enajstkrat toliko oziroma 4,05 milijona evrov. V NKBM prejemkov posamičnih članov uprave ne razkrivajo več, po grobem izračunu pa vsak letno prejema vsaj 900 tisoč evrov bruto in torej tudi več kot predsednik uprave NLB. NKBM je od konca februarja letos dokončno v lasti madžarske OTP banke; po 870-milijonski dokapitalizaciji v letih 2013/14 je bila poleti 2015 najprej za vsega 250 milijonov evrov prodana luksemburški družbi Biser Bidco v lasti ameriškega sklada Apollo in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). Leta 2019 so nato ti novi lastniki NKBM od države za 444 milijonov evrov kupili še Abanko, ki je bila pred desetletjem dokapitalizirana s 348 milijoni evrov, in jo združili z NKBM, maja 2021 pa so sklenili dogovor in vse za domnevno milijardo evrov prodali madžarski OTP banki. Posel je bil končan februarja letos, zdaj pa teče združevanje NKBM in SKB banke, ki jo je OTP od francoske Societe Generale kupila že maja 2019. Pod črto: čeprav je kazalo, da bo madžarska OTP na slovenskem bančnem trgu prevzela zgodovinski primat NLB, so zdaj silnice zelo izenačene; NLB je namreč marca lani, po uvedbi sankcij zoper Rusijo, prevzela rusko Sberbanko (N banko) in s tem povečala svoj tržni delež na 30,1 odstotka, medtem ko OTP prek NKBM in SKB obvladuje 29,3 odstotka slovenskega bančnega trga.

Banka Slovenije poroča, da slovenske banke, glede na evrsko območje, nadpovprečno višajo obrestne mere za posojila, dvigi obrestnih mer za depozite pa temu ne sledijo.

Da tuji lastniki nagrajujejo uprave svojih največjih bank v Sloveniji, seveda ni odraz socialnega čuta do slovenskega bančnega menedžmenta, pač pa so zadovoljni z njihovimi rezultati, z zniževanjem stroškov – tudi recimo na račun zapiranja poslovalnic (število poslovalnic NLB se je s 113 v letu 2016 znižalo na 71 marca letos). Predvsem pa so zadovoljni z dividendami, ki jih vlečejo iz pred desetletjem očiščenih in visoko dokapitaliziranih bank. NLB in NKBM zadnje desetletje po sanaciji namreč nepretrgoma poslujeta z dobički. Zgolj lani je NLB v dveh tranšah izplačala delničarjem 100 milijonov evrov dividend, za letos uprava in nadzorni svet predlagata izplačilo 55 milijonov evrov; o tem predlogu se bodo delničarji izrekli na skupščini 19. junija. Če bo sklep potrjen, bo NLB ostalo »na zalogi« še 460 milijonov evrov nerazporejenih preteklih dobičkov. Tudi izplačila iz NKBM so visoka. Luksemburški Biser Bidco je recimo aprila lani, torej tik pred lastniškim odhodom, prek dividend iz NKBM potegnil ves predlanski čisti dobiček v višini 109 milijonov evrov. Lani je NKBM ustvarila novih 115 milijonov evrov dobička, ob tem pa ima še 337 milijonov evrov nerazporejenih preteklih dobičkov.

Zlasti od polletja lani, ko je Evropska centralna banka začela v boju z inflacijo zviševati ključno obrestno mero, so pomemben generator visokih dobičkov slovenskih bank obrestne marže oziroma visoki čisti obrestni prihodki. Banka Slovenije v zadnjih mesečnih informacijah o poslovanju bank redno poroča, kako še naprej nadpovprečno, glede na evrsko območje, višajo obrestne mere za posojila, medtem ko dvigi obrestnih mer za depozite ne sledijo, saj te »kljub rahlemu porastu ostajajo izredno nizke«.

Taka dinamika je za banke dobičkonosna, za stranke pa ne – ne za posojilojemalce in ne za varčevalce. Zgovorni so podrobnejši podatki Banke Slovenije za januar letos. Spremenljive obrestne mere za nova stanovanjska posojila so bile v povprečju za 2,9 odstotne točke višje kot januarja lani (zrasle so z 1,5 na 4,4 odstotke), za nova stanovanjska posojila s fiksnimi obrestnimi merami so v letu zrasle za 2,1 odstotne točke (z 1,7 na 3,8 odstotka), sočasno pa so se obrestne mere za dolgoročne vezave zvišale le za 1,2 odstotne točke (z 0,2 na 1,4 odstotka).

Stranke slovenskih bank so po podatkih Banke Slovenije v primerjavi z drugimi državami Evropske unije v izrazito slabšem položaju.

Predsednika uprave NLB Brodnjaka smo vprašali, kako komentira tako odstopanje slovenskih bank od povprečja Evrosistema, ki seveda pomeni slabše pogoje za bančne komitente v Sloveniji. V daljšem odgovoru, ki so nam ga poslali iz NLB, so poudarili, da imajo slovenske banke, zlasti NLB, v primerjavi s povprečjem evrosistema izrazit presežek vlog nad posojili, kar naj bi bila posledica »izrazito podpovprečne« zadolženosti slovenskih podjetij in gospodinjstev glede na bruto domači proizvod. Kot drugi razlog pa so navedli regulatorne zahteve, po katerih morajo tudi slovenske banke kljub visoki presežni likvidnosti institucionalnim finančnim vlagateljem na mednarodnih trgih izdajati instrumente – obveznice, zanje pa morajo slovenske banke plačevati nadpovprečno. »To posledično zvišuje tudi lastno ceno virov za posojila. Ti instrumenti morajo od 1. januarja 2024 obsegati kar 35 odstotkov t. i. rizične tehtane aktive, ki izhaja iz posojilne dejavnosti.«

No, kljub tem izzivom uspe NLB in drugim bankam ohranjati nadpovprečno donosnost ne le v evrskem sistemu, ampak v EU. Ta mesec objavljeno poročilo Banke Slovenije o finančni stabilnosti recimo kaže, da je bila donosnost slovenskega bančnega sistema že po prvih treh četrtletjih lani med 27 državami EU kar na četrtem mestu; na kumulativni ravni so bile bolj donosne le romunske, češke in grške banke.

Še to: predsednika uprave NLB, ki je tudi predsednik lobistične ameriške zbornice AmCham in se pogosto izreka o previsoki obdavčitvi najvišjih plač, smo vprašali, ali je zdaj zadovoljen s plačo 55.000 evrov bruto mesečno (okrog 23.200 evrov neto), glede na to, da je o svoji plači pogosto sam govoril kot o prenizki. Vprašanje so v družbi označili za provokativno in poudarili, da je NLB Skupina sistemsko pomembna univerzalna finančna institucija, ki deluje v šestih državah ter kotira na ljubljanski oziroma londonski borzi, njeni lastniki, med njimi naj bi bili tudi največji in najuglednejši svetovni finančni vlagatelji iz ZDA, Evrope in Azije, pa »od banke seveda pričakujejo dolgoročno vzdržne in solidne poslovne rezultate«. Ponovili so še, kar je Brodnjak javno že izjavil za portal N1: da bi bilo pri njegovi bruto plači na Hrvaškem izplačilo 50 odstotkov višje ter da zaradi zadnjega popravka zakona o dohodnini prejema 15 odstotkov manj. »Sami si ustvarite sodbo o konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja za mednarodne talente na najpomembnejših položajih v slovenskem gospodarstvu in družbi.«