Kje je dom?

Ko obiskovalec te dni vstopa v ljubljansko Galerijo Škuc, njegovo pozornost nemudoma pritegne napol odprta skrinja, ki z obliko in umetelnostjo v spomin prikliče lesene kmečke skrinje naših babic, le da je pobarvana v markantni kombinaciji modre in rdeče ter se bohoti pred skrivnostno rdečo zaveso, ki v mehkem lesketajočem slapu pada vzdolž stene. V sosednji sobi nas na največji steni pričaka trojica angelov – monumentalne figure nežno vijoličnega sija, ki kljub strogosti delujejo mehko, pomirjujoče, sočutno. V naslednji sobi, kjer se pred nami znova zablešči sijoča rdeča tkanina, visita dve uokvirjeni sliki hiš, ki spominjata na kmečki domačiji.

Na tem mestu se prebudi še eden izmed čutov, od nekod namreč prihaja skrivnostna glasba. Zaslišimo orgle, ki igrajo znano melodijo. Je to morda uspešnica Dancing Queen švedske zasedbe Abba? Radovednost nas zvabi v zadnjega izmed prostorov, zatemnjeno sobo, kjer se na videoprojekciji vrstijo in drug v drugega prelivajo podobe arhitekturnih in kiparskih spomenikov ter pomensko nabitih ornamentov in simbolov.

Vsa ta dela, ki skupaj pričarajo občutje melanholične nostalgije, je na svoji novi samostojni razstavi z naslovom Heimat Camp, ki bo na ogled še vse do 11. junija, združil Gašper Kunšič, eden najbolj prodornih slovenskih vizualnih umetnikov mlajše generacije (rojen leta 1992), ki živi in ustvarja v Frankfurtu in na Dunaju. V svojih delih prepleta slikarstvo, video, zvok, skulpturo in besedno umetnost, pri tem pa črpa iz ljudskega izročila in folklorne umetnosti, monumentalnih socialističnih skulptur, slovanske dediščine, pa tudi popkulture. Vse to potem – kar je še najbolj očitno in osebno prav na tokratni razstavi – preplete z občutki in vprašanji dóma, identitete in pripadnosti.

Odraščal je v Gorjah pri Bledu, mali vasici ob reki, tik pred Pokljuko. Že zgodaj je odkril ljubezen do risanja. V domačem okolju, kjer ni imel ravno dostopa do umetniških zbirk in galerij, je svoj prvi navdih prepoznal v obrtni, folklorni umetnosti in ljudski arhitekturi. Vedel je, da si želi od doma, v Ljubljano, zato se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo, za tem pa na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Pravzaprav do zadnjega ni vedel, kateri študij bo izbral, enkrat si je želel postati ilustrator ali pa industrijski, grafični, celo modni oblikovalec, drugič arhitekt. Prepričan je, da je njegova današnja umetniška praksa skupek vseh teh zanimanj.

S preizpraševanjem dóma, domovine, pripadnosti se je ukvarjal že v zgodnjih študentskih delih. Še bolj pa so se te teme izkristalizirale po selitvi na Dunaj, kjer je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost ter medijsko umetnost na Univerzi za uporabno umetnost. Priznava, da je svoje študije sicer jemal »tudi kot nek izgovor oziroma razlog, da sem lahko ostal tam«, ob tehnologiji, ki so jo ponujale dunajske šole, pa se je lahko izuril v izjemno preciznem, grafičnem načinu konstrukcije, ki je zdaj tako značilen zanj. Pogosto uporablja laserski rezalnik in CNC-stroj ter iverne plošče, saj si slednje lahko privošči tudi z ne ravno velikim umetniškim budžetom.

Med študijem ga je začela navduševati estetika herojskih socialističnih spomenikov, monumentalne umetniške forme, značilne za jugoslovanski in širši slovanski prostor. Tudi sam je začel upodabljati te hrabre podobe večinoma v prihodnost zročih moških, ki so pogosto pravzaprav obeležja političnih ideologij, a jim je dodajal pomene, povezane z lastnimi občutji. »Všeč mi je, da forma in podoba zapeljeta gledalca, za vsem tem pa je dodaten pomen, ki vsebuje nekaj temnega, žalostnega, čustvenega, erotičnega. Poskušam nadaljevati to umetniško tradicijo, ampak na drugačen, svoj način.«

Tako je na primer leta 2018 na samostojni razstavi Enthusiastic Gaze v ljubljanskem Kinu Šiška s tekstilnim trakom ustvaril ogromno stensko delo mogočnega moškega – s to razliko, da ta ni trdno in hrabro zrl v prihodnost, pač pa je bil njegov pogled oklevajoč, boječ, negotov. S tem je »postavil spomenik sodobnemu človeku, ki za razliko od monumentalnih prednikov dvomljivo zre proti lastni in skupni prihodnosti«. Na nedavni skupinski razstavi Dispatches from a Troubled City na Dunaju je ustvaril še bolj monumentalno podobo, ki pa kljub velikosti deluje lahkotno in krhko, razmišljujoče in otožno.

Na podoben način se je navdušil tudi nad ornamenti, predvsem nad tistimi iz ljudskega izročila, denimo nageljni, venci, gorami, ki pa jih v svojih umetniških delih pogosto postavi v sodoben kontekst. Petelini v njegovem delu Blood Sport so denimo nabiti s simboliko: po eni strani spominjajo na ptice v grbih različnih držav in torej vsebujejo politično napetost, po drugi premorejo erotično napetost. Umetniške projekte velikokrat snuje okrog besedil – zlasti tistih, ki jih črpa iz pesmi, ki imajo zanj poseben čustveni naboj. Včasih glasbo, ki se ga močno dotakne, skuša prevesti v nekaj otipljivega, v skulpturo.

Glasbi in besedilom je pomemben prostor odmerjen tudi pri tokratni razstavi Heimat Camp, ki jo je kurirala Tia Čiček. V naslovu razstave je združil nemško besedo za domovino in angleški izraz, ki slavi pompozno, izumetničeno, pretirano. Tudi zato je svojo barvno paleto, v kateri so doslej večinoma prevladovale modra, rdeča in bela – ni naključje, da gre za barve panslovanske trobojnice – tokrat obogatil z nežnimi, zanj čustveno nabitimi barvami. »Želel sem si dovoliti barve, ki jim pripisujejo lastnosti kvirovskega, hkrati pa so pogosto dojete kot ljubke, senzualne, kičaste, razčustvovane,« pravi.

Posvečenemu obiskovalcu tudi ne bo ušlo, da sta ob ikonični Abbini pesmi v videoprojekcijo, kjer je za oblikovanje zvoka poskrbela glasbenica Rosa Anschütz, vključeni še dve domači klasiki, Srebrna reka in Žametne vrtnice. Gašper Kunšič pravi, da ju gre razumeti kot sprejemanje tega, od kod prihaja in kaj ga je definiralo. Hkrati pa gre tudi za neko radikalno dejanje, vsaj z vidika tistih, ki v popkulturi vidijo nekaj neresnega in manjvrednega. Razstava je tako nekakšen gesamtkunstwerk, celostna umetnina, ki s prepletom različnih umetniških zvrsti ustvarja čustveno nabito atmosfero in ponuja umetnikovo interpretacijo dóma.

Gašper Kunšič zadnje leto in pol živi v Frankfurtu, kjer končuje podiplomski študij na Univerzi za likovno umetnost. V tem mestu je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih »gastarbajter« njegov dedek. Pravi, da je tam, pa tudi na Dunaju, močno prisotna balkanska diaspora, tudi med študenti umetnosti, s katerimi se pogosto povežejo prav preko raznih popkulturnih referenc nekdanjega skupnega prostora. »Gre za neko sprejetost, ki jo najdeš med ljudmi, ki so prav tako kot ti odšli od doma. Hkrati pa grajenje nekih mostov, ki so bili podrti, in mogoče zdaj naša generacija lahko bolj neodvisno in optimistično gleda naprej.« Zdi se mu, da je kot umetnik nekakšna lastovka, nomad. Pred kratkim je naletel na biografijo neke pesnice, v kateri je pisalo, da »živi in dela na hrvaškem otoku«. »To se mi je zdelo fantastično, mislim, da bi tudi jaz nekoč rad imel tak stavek v svoji biografiji.«