Metronom

za

Nočni izlet.

Ko gledate romunski Metronom, si rečete: rokenrol so si gotovo izmislile zahodne tajne službe, in sicer zato, da bi zapeljale vzhodnoevropsko, komunistično mladino in s tem destabilizirale vzhodnoevropske, komunistične režime! Romunski gimnazijci se leta 1972, v času Ceaușescujeve vladavine, dobijo na hausbalu, na katerem norijo ob rokenrolu (ob Jimiju Hendrixu, Doorsih), ki ga vrti ameriški propagandni Radio Free Europe, a to počnejo skrivaj – poslušanje Radia Free Europe, posebej oddaje Metronom, ki jo vodi pobegli, kultni Cornel Chiriac, je v Romuniji prepovedano.

In res, rokenrol jih zapelje in odpelje. Še huje: tako jih zapelje in odpelje, da napišejo protestno protirežimsko pismo (»make love, not war«), ki naj bi ga Chiriacu izročil Sorin (Serban Lazarovici), eden izmed gimnazijcev, ki naj bi se z mamo kmalu odselil v Nemčijo. Na hausbal pride tudi Ana (Mara Bugarin), njegovo dekle, ki se zaveda, da ga ne bo nikoli več videla, in ki hoče z njim izgubiti nedolžnost (tako zelo ga ljubi), toda tajna policija – Securitate – vse vidi in vse ve, tako da vprašanje ni le, kdo jih je izdal in kdo se ne bo zlomil (kdo bo torej zavrnil podpis »priznanja«, ki ga terja Securitate), ampak tudi, ali lahko ljubezen preživi politiko, napetost, nadzorovanje in represijo. Jasno, tajna policija spregleda, da je ljubezen že sama po sebi vse to, tako politika in napetost kot nadzorovanje in pritisk – da je torej naletela na sebi enako. Še več, tajna policija spregleda, da je v ljubezni vedno vsaj toliko tveganja kot pri »ilegalnem« pisanju protirežimskih pamfletov in da ni ljubezni brez trpljenja – da je torej ljubezen zverzirana v trpljenju. Tajna policija bi pri najstnikih več dosegla z ljubeznijo kot z vojno – ljubezen je zvitejša od vojne. Štikel Light My Fire bolj razveže jezik kot zasliševanje – ko ga zaslišite, zapojete. (Kinodvor)