Inflacija pohlepa

Gospodarske družbe v Sloveniji so lani skupaj izkazale 6,09 milijarde evrov neto čistega dobička, kar je novi rekord po dobičkonosnem letu 2021. A ta novi rekord se je zgodil v letu, ko smo se spopadali z najvišjo inflacijo v zadnjih 27 letih in ko so se življenjske stiske zaradi podražitev povečale najrevnejšim družbenim skupinam, kot so upokojenci. Čeprav lobistične gospodarske zbornice nenehno pozivajo državo k (dodatni) pomoči gospodarstvu in država blaži draginjo z različnimi ukrepi (v prvih treh mesecih letos so stali 237 milijonov evrov), pa dosežen lanski rekorden kumulativni dobiček gospodarskih družb potrjuje, da so številna podjetja v Sloveniji zlorabila splošno inflacijsko ozračje in prek podražitev ustvarila rekordne dobičke za svoje lastnike in lastne bonuse. Vse več je pozivov, da je treba to »indeksacijo dobičkov« ali »inflacijo pohlepa« namesto s centralnobančnim višanjem obrestnih mer brzdati drugače – ukrepati mora politika, z nadzorom cen, zlasti v sistemsko pomembnih sektorjih, kot je ob energiji vsaj še hrana.

Da je pohlep kapitala izjemno pomemben dejavnik in krivec za inflacijsko spiralo, v katero je od lani ujeta tudi Evropa, je bilo iz Evropske centralne banke prvič slišati šele pred nekaj tedni. Predsednica ECB Lagarde je v govoru 4. maja najprej tradicionalno kot problem poudarila nadaljnje okrepljene pritiske delavcev na dvige plač, nato pa vendarle omenila tudi marže, ki da jih podjetja nekaterih sektorjev višajo in si v tem negotovem času visoke in volatilne inflacije povečujejo dobičke. Spomnimo; inflacija v evrskem območju vztraja pri sedmih odstotkih, edino poslanstvo aparata ECB, ki je lani stal 1,22 milijarde evrov (stroški osebja in administracije), pa je, da bi jo brzdal pri okoli dveh odstotkih. Precej neposrednejši in veliko zgodnejši je bil recimo Robert Reich, profesor javne politike na kalifornijski univerzi Berkeley in nekdanji ameriški minister za delo (1993–1997, pod Billom Clintonom), ki je že septembra lani v Guardianu napisal kolumno z naslovom »Za inflacijo stoji pohlep podjetij, ne plače. Čas je za nadzor cen.«. Opozoril je, da so podjetja dvignila cene bistveno bolj, kot so jim zrasli stroški. Povzročajo ga korporacije, ki zvišujejo svoje cene nad raven naraščajočih stroškov. Končal je z naslednjimi besedami: »Inflacija, ki jo doživljamo zdaj, ni posledica povečanja plač zaradi pretirane moči delavcev. Je posledica dobička zaradi pretirane moči podjetij. Nadzorovati je treba dobiček, ne plač.« Če so centralne banke doslej kazale s prstom v indeksacije plač, čeprav so te ob rasti cen nujne za preživetje, bi zdaj morale začeti preprečevati indeksacije dobičkov, ki za preživetje nikogar niso nuja.

Draginja torej davkoplačevalce ogromno stane, od nje pa imajo koristi le najbogatejši – domači in tudi tuji lastniki kapitala.

Pri nas je inflacija zadnji dve leti nadpovprečna. Julija in avgusta lani je bila z 11 odstotki celo najvišja po juliju 1995, aprila letos je bila na medletni ravni 9,2-odstotna, med hrvaško (8,9) in avstrijsko (9,5). A rekorde beležimo še nekje, zaradi česar bi se morali začeti pogovarjati o ozadju visoke inflacije – pohlepu. Prvi, kumulativni podatki Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) namreč kažejo, da je pomemben del slovenskega gospodarstva lani končal ne le z dobički, pač pa z rekordnimi dobički. Skupaj 70.071 gospodarskih družb v Sloveniji je izkazalo 6,09 milijarde evrov neto čistega dobička, kar je sedem odstotkov več kot predlani, ko je bil skupni neto čisti dobiček 5,7 milijarde evrov, navaja Ajpes. Podatki po panogah še niso znani, vsekakor pa bi se morala z njimi prednostno ukvarjati Banka Slovenije in tudi finančno ministrstvo. Opozorimo na le en razlog: ukrepi za blažitev posledic draginje, od oprostitve davščin do neposrednih subvencij, so lani znašali 470 milijonov evrov, letos pa so predvideni kar v višini 1,09 milijarde evrov ali 1,7 odstotka bruto družbenega proizvoda, kažejo podatki fiskalnega sveta. Draginja torej davkoplačevalce ogromno stane, od nje pa imajo koristi le najbogatejši – domači in tudi tuji lastniki kapitala. Zato bi bilo logično, da se kakšen upokojenski protest zgodi tudi pred stavbami, v katerih domujejo lobistične organizacije kapitala.

Da je pohlep po višjih dobičkih problem slovenske inflacije, sicer jasno kažejo tudi izračuni. Ekonometrik Velimir Bole z inštituta EIPPF opozarja na štiri dejavnike, ki so ključni v najnovejšem inflacijskem valu v EU, in sicer: sproščanje kupne moči, ki se je akumulirala med epidemijo zaradi podpore (tj. prekomernega trošenja) države; drugič, trganje dobavnih verig, ki ga je prav tako sprožil konec epidemije; tretjič, vojna v Ukrajini oziroma povezane sankcije, ter četrtič, endogenizacija (ponotranjanje) teh eksternih cenovnih šokov. »Relativna velikost teh šokov se počasi spreminja,« opozarja Bole, v zadnjem letu v EU tako pospešeno slabita prispevek težav v dobavnih verigah in skok cen surovin, najmočnejši pa postaja prispevek endogenizacije, ki ga generira hitro pospeševanje dobičkov. »Opozoriti je treba, da Slovenija močno odstopa pri velikem cenovnem učinku sproščanja kupne moči, akumulirane v času covida, in še zlasti pri veliki endogenizaciji rasti cen zaradi nadpovprečnega naraščanja poslovnega presežka oziroma indeksacije dobičkov,« navaja Bole. »Opisano prikazuje statistična komponenta ’bruto poslovni presežek’, ki je ena od komponent bruto družbenega proizvoda, prikazanega po dohodkovni metodi. Če je ta komponenta, ki kaže dohodke kapitala, v povprečju evrskega območja lani naraščala z 8,5-odstotno letno stopnjo, je v Sloveniji z 19,9-odstotno.« Tudi Luksemburg in Belgija, ki sta imela aprila lani 9,0- in 9,3-odstotno inflacijo – zdaj pa imata 2,7- in 3,3-odstotno, kar je najmanj v EU, po Boletu odstopata z opazno, pol nižjo indeksacijo poslovnega presežka kot Slovenija. Seveda je to le eden od razlogov za nizko inflacijo, državi sta bili malo, manj kot 10-odstotno, odvisni od ruskega plina, hkrati veljata za (fiskalno) stabilni.

Ekonomist Bogomir Kovač poudarja ravno stabilnost in z njo povezano zaupanje kot dejavnika, ki lahko prevesita inflacijsko zgodbo, zlasti ko je inflacija blizu psihološke meje 10 odstotkov: »Ko popusti prag zaupanja, postajajo cenovne politike ključen del poslovnih politik podjetij.« V nekem trenutku začne inflacija poganjati samo sebe »in začne se tekma s časom, kdo bo koga prehitel z novim dvigom cen. Kajti le iz razlike med novim povišanjem cen na prihodkovni strani in zaostankom stroškov na stroškovni strani se kujejo ti inflacijski dobički.« Po Kovaču začenjajo menedžerji celotna tveganja prihodnosti – tudi tveganja glede doseganja dobrih poslovnih rezultatov – zavarovati s cenami, z dvigom cen. »In to je tisto, kar so zdaj začeli priznavati celo v teh trdorokovskih, izrazito neoklasičnih modelih in doktrinah, od Mednarodnega denarnega sklada naprej: torej, da je sestavni del inflacijskega problema ne samo ta učbeniška in, seveda, v delu ideološka plačna spirala, ampak so to tudi dobički.« Kovač ob tem omenja, da gre trenutno pri inflaciji najbolje državam Beneluksa, kjer socialni mir zagotavlja indeksacija dohodkov. Ta torej ne zvišuje inflacije, pač pa celo evropska komisija v najnovejši, ta mesec izdani gospodarski napovedi pri Belgiji poudarja, kako naj bi »samodejna indeksacija plač in socialnih prejemkov še naprej prispevala k ohranjanju kupne moči gospodinjstev in spodbudni zasebni potrošnji v letih 2023 in 2024«.

Kaj pa ukrepi? »Zvišanje obrestnih mer je prelomen korak na poti proti nižji inflaciji,« je 23. julija lani v svojem blogu zapisala Lagardova, ko je ECB v boju z inflacijo prvič po 11 letih zvišala ključne obrestne mere. Danes, skoraj leto dni kasneje, je iz podatkov jasno, da dvig obrestnih mer kot standardno zdravilo za inflacijo pri trenutni inflaciji ne deluje najbolje; julija lani je bila inflacija v evrskem območju 8,9-odstotna, aprila letos še vedno sedemodstotna. Kovač opozarja, da so centralne banke zdaj bolj serviserji kot akterji inflacije: »Po eni strani ECB z dvigi obrestnih mer zaostruje pogoje na denarnem trgu, hkrati pa skrbi za likvidnost bančnofinančnega sistema.« Tako ukrepanje zaostruje krizo prezadolženih držav, ki jim rastejo stroški servisiranja dolgov, in socialne razmere najrevnejših, kar vodi v politično krizo držav, opozarja Kovač. Na vprašanje, kako se bo vse končalo, pa odgovarja: »Vedno se konča, ko se realni dohodki zmanjšajo, ker enostavno ne morejo več slediti. Povsod se začnejo manjšati posli in potem vzrok za upad inflacije pravzaprav ni spektakularnost neke monetarne politike, ampak – recesija.« Glede na motorje in lastnosti aktualne inflacije so zato po Kovaču nujni drugačni ukrepi; namesto ekonomskih politični, bolj kot dohodkovne subvencije najrevnejšim skupinam se kot učinkovito pri zniževanju inflacije kaže »cenovno zamrzovanje«. K nadzoru cen kot ukrepu-varovalki je že lani jeseni pozval tudi profesor Reisch v omenjeni kolumni v Guardianu: »Trenutna inflacija je analogna inflaciji po drugi svetovni vojni, ko so ekonomisti zagovarjali začasne nadzore cen, tudi da bi preprečili dobičkarstvo podjetij.« Da je ob trenutni inflaciji namesto zviševanja obrestnih mer nujno »odpreti razmisleke o dolgo zanemarjenih alternativah, to je strateškem, ciljnem nadzoru cen«, poziva tudi nemška ekonomistka Isabelle M. Weber, docentka za ekonomijo na Univerzi Massachusetts Amherst. »Nujno je potrebna nova stabilizacijska paradigma. Živimo v svetu prekrivajočih se izrednih razmer – podnebne spremembe, pandemija, naraščajoče geopolitične napetosti – in zagotovo bo prišlo še več šokov. Oblikovalci politik morajo biti pripravljeni na odziv, preden se cenovni šoki ponovno razpletejo po celotnem sistemu in za seboj pustijo inflacijo ter široko socialno in gospodarsko škodo. Takšna prizadevanja se morajo osredotočiti na sektorje, ki so najpomembnejši.« Poziva k identifikaciji sistemsko pomembnih cen, med katere sodijo vsaj cene hrane, energije in bivanja, ki jih morajo nato ciljno stabilizirati oblikovalci politik.

S finančnega ministrstva pod vodstvom Klemna Boštjančiča so nam na vprašanje, ali analizirajo razloge za visoko inflacijo ter ali in kako nameravajo preprečevati generiranje ekscesnih dobičkov, odgovorili, da dogovori glede umiritve inflacije potekajo tudi na politični ravni. »Ministri za finance držav članic EU redno razpravljajo o tako imenovani greed-flation (inflaciji pohlepa, op. a.), ki predpostavlja, da inflacijo povzroča ponudbena stran. Prav tako je razprave o tem opravila vlada. Cilj je najti formulo za ’upravičeno’ indeksacijo dvigov cen storitev/ pogodbenih obveznosti, kar pripravlja Statistični urad.« Na slednjem nam je Zala Jakša z oddelka za odnose z uporabniki pojasnila, da so začeli razvijati nov kazalnik »cene proizvajalcev v gradbeništvu«, s katerim bodo spremljali cene storitev v gradbeništvu, objavljati ga bodo začeli predvidoma prihodnje leto. Odgovor nemara nakazuje, da so inflacijsko ozračje izrabila vsaj gradbena podjetja, prek zahtevanih aneksov. Državna avtocestna družba Dars je na primer zaradi povišanja cen energije in surovin v letu 2022 sklenila 16 aneksov v skupni vrednosti 5,07 milijona evrov brez DDV, od tega večinoma za dobavo energije, v manjšem delu pa za gradbena dela: »Vrednost podražitev, ki so bile priznane z aneksi, je glede na osnovno pogodbeno vrednost znašala od 0,014 do 30 odstotkov, povprečno 11,17 odstotka,« je zapisal Marjan Koler, vodja službe za komuniciranje. 

POVEZANI ČLANKI:

• Pohlep in Petrol