Komentar / Vlado Miheljak: Anžizem na obzorju

»Ni glavna naloga predsednika republike, da ima o vsaki stvari svoje mnenje. Ljudje znajo živeti tudi brez tega, da glede vsega slišijo predsednika. ... Ko sem ocenil, da se moram oglasiti, sem se.«

»Bivši predsednik republike Borut Pahor ocenjuje, da je bila nedavna odločitev vlade o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja neprimerna in nesprejemljiva. ... dejstvo, da je podobno ravnala tudi vlada premierja Janše pred letom dni, v nobenem smislu ne opravičuje tega neprimernega in nesprejemljivega ravnanja vlade premierja Goloba. To ni samo slabo in narobe, temveč je v luči drugih odločitev te vlade (ukinitev oz. pridružitev muzeja osamosvojitve) zaskrbljujoče.«

»Tonin meni, da bi morala NSi ob morebitni odločitvi Logarja za ustanovitev stranke z njim skleniti predvolilno koalicijo in s tem poslati jasno sporočilo, da je možno oblikovanje desnosredinske vlade brez Janeza Janše.«

»Za marsikoga ustanovitev tega društva ne bo dovolj, za marsikoga pa bo preveč.«

Slovenija je ujeta v večni kulturni boj. To ni dobro. A tudi slabo ne. Tako preprosto je, temu se ne da ubežati. Vsekakor pa tem za Janševo državljansko vojno ne bo zmanjkalo. Trenutno imamo kar tri v zalogi: ukinitev samostojnega muzeja osamosvojitve, postavljanje in podiranje spomenikov na Trgu republike ter najbolj svežo, odpravo obeleženja dneva spomina na žrtve revolucionarnega nasilja. Onkraj načelnih in strokovnih pomislekov odstop vlade od posameznih namer ne bi pomenil nič usodnega. A nepopustljivo ravnanje vlade je v teh primerih tehtno, argumentirano in zdravilno. Namreč, vsak izkušen psihoterapevt ve, da je edino zdravilo proti fiksaciji na določeno vsebino prav nepopustljivost. Če torej »pacient« poreče, da na vse pristaja, razen na ukinitev muzeja osamosvojitve, razen na odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima ... je pravi odgovor prav v vztrajanju, češ, ne zanimajo me stvari, ki jih lahko daš, ampak le tiste, ki jih ne moreš dati za nobeno ceno. Fetišizirano osamosvojitveno (pol)zgodovino je mogoče defetišizirati edino s tako grobo terapevtsko kuro.