Jesus Revolution

zadržan +

Bog ni mrtev.

Film Jesus Revolution je posnet po resnični zgodbi, no, po resnični revoluciji, »Jezusovi revoluciji«, ki je hipije ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja – za kratek čas – prelevila v »Jezusove frike«. Pastor Chuck Smith (Kelsey Grammer), vodja precej anemične kalifornijske kongregacije (Calvary Chapel), ki v hipijevski generaciji vidi izgubljence in neobrzdance brez tradicije, avtoritete, omejitev, cilja in Boga, sreča pravega hipija, Lonnieja Frisbeeja (Jonathan Roumie), ki spominja bolj na Charlesa Mansona kot na Jezusa, a ga vendarle prepriča, da je njegovo psihedelično »ljudstvo« – hipiji, ki so »odpadli« od družbe (staršev, konformizma, potrošništva, vietnamske vojne ipd.) in ki zdaj iščejo »resnico«, »smisel«, »ljubezen«, »razširjeno zavest«, »prave stvari«, »prerojenje« – zrelo za doživetje Boga. Hipiji so bili le »nezavedni« kristjani, ki so čakali na nekoga, da jih »prebudi«. Pastor odpre vrata – in hipiji, ki krst doživljajo v Pacifiku, se začnejo množično »prebujati«.

Bog je nova droga, Bog je pravi LSD, Bog je happening. Problem je v tem, da film vse to jemlje brez distance ali ironije, pa tudi brez smisla za humor. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Jesus Revolution je verski film, film, ki veruje, film za prepričane, film, ki vse to rekrutiranje – »veliko prebujenje«, ki je za nekaj časa »odneslo« tudi Boba Dylana – sentimentalizira. In slavi. Če ste videli film God’s Not Dead (ali Kolibo ali Miracles from Heaven ipd.), potem vas sporočilo ne bo presenetilo: poskusite nekaj novega – poskusite Boga! Bog je za vedno! (VOD – Amazon Video ipd.)