Komentar / Bernard Nežmah: Življenje je dal za gledališče

Ukrajinska vojska je začela ofenzivo v Donbasu. Kako poteka, niso poročali vojni reporterji, ampak namestnica ukrajinskega obrambnega ministra Hana Maljar. Ta je razkrila, da je bilo v zadnjem tednu ubitih ali ranjenih 4.600 ruskih vojakov. Izjemno natančna slika, ki govori o moči ukrajinske vojske, ki ima natančen vpogled po celem bojišču, tudi na enote sovražne armade. V vojaških spopadih je ključen faktografski podatek število vseh žrtev. In koliko je bilo ubitih in ranjenih v prvih tednih ofenzive med ukrajinskimi soldati? Tega pa gospa podministrica ne pove. Oseba, ki ima informacije o stanju na nasprotni strani, te podatke skriva. OK, po zakonih njene države je kaznivo dejanje razkrivanje števila vojaških žrtev ukrajinskih sil. A potem je jasno, da o ofenzivi ne vemo nič, kar bi bilo kredibilnega. Lahko le ugibamo oziroma se sklicujemo na vojaško zgodovino. Ta beleži, da pri ofenzivah na utrjene položaje nasprotnikov pade veliko več napadalcev kot branilcev, sploh, če imajo branilci močnejše letalstvo, topništvo in raketne sisteme. Če je torej eliminiranih slabih 5.000 ruskih borcev, je število ukrajinskih žrtev najmanj nekajkrat večje. In smo v medijskem absurdu: ko so poročanja medijev, ki se sklicujejo na vrh ukrajinske armade, nekredibilna ali preprosto lažne novice, ko torej jasnejšo sliko o spopadih prinese refleksija s pomočjo vojaške zgodovine.