Pohlep / Arogantnost slovenske gospodarske elite

»Ne. Tako na kratko so prejšnji petek odgovorili iz skupine SIJ – Slovenske industrije jekla na vprašanje, ali bo predsednik družbe Tibor Šimonka odstopil kot predsednik Gospodarske zbornice Slovenije. Slovenska gospodarska združenja in tudi sami menedžerji so poleg desnih populističnih strank danes glavni vir katastrofizma, histerizacije družbe, populizma in dvojne morale. In to vse se je najočitneje in najjasneje izkazalo prav pri samem predsedniku Gospodarske zbornice Slovenije Tiborju Šimonki.

Skupina Slovenska industrija jekla, v vodstvu katere je Šimonka, je namreč lani zaradi posledic rastočih cen kot posledice vojne prejela državno pomoč. Tako se je zdelo tudi prav – v času kriz morajo vlade pomagati gospodarstvu, da preživi. Lani nas je namreč zelo skrbelo, kakšne bodo posledice vojne. Gospodarstveniki s Šimonko na čelu so namreč bili plat zvona v tistem času, napovedovali celo ustavitev proizvodnje, opisovali, da so celotne panoge tik pred zlomom, vlada pa naj bi bila mačehovska in naj jim ne bi pomagala dovolj. Kdor jih je poslušal, je razumel, da jih cene energije tako lomijo, da dihajo na škrge, lahko pride do hude recesije. Vlada Roberta Goloba je zato sprejemala en ukrep pomoči gospodarstvu za drugim – a Šimonka in ostali so sporočali: vse skupaj je premalo, gospodarstvo se lomi, ne zmoremo teh cen, vlada ne stori dovolj. Le slabega pol leta kasneje pa je družba Slovenska industrija jekla razkrila, da je imela dejansko v letu 2022 rekordne prihodke in rekorden dobiček, lastniki so si izplačali visoke dividende, vodilni pa rekordne nagrade. V primerjavi z letom prej so nagrade tako zrasle za kar 15,7 milijona evrov. Ves katastrofizem torej ni bil namenjen reševanju podjetij in delovnih mest, ampak so s tem prišli do dodatnega priliva v obliki državnih milijonov evrov, pri tem pa celo izigrali zakonodajo.

Tiborja Šimonke in Slovenske industrije jekla kljub tako očitnemu zavajanju javnosti in izigravanju pravil državnih pomoči k vrnitvi denarja, kaj šele k odstopu z mesta predsednika največjega gospodarskega združenja v Sloveniji, ni javno pozval nihče iz gospodarstva. Nihče se ni oglasil iz vrst GZS, nihče iz Združenja Manager, ki ima med petimi temeljnimi vrednotami (na četrtem mestu) etiko, nihče iz Kluba slovenskih podjetnikov, ki od leta 2014 povezuje »poštene podjetnike«, tudi nihče iz sicer glasne ameriške gospodarske zbornice AmCham. Kako razumeti ta simptomatični molk vodilnih združenj gospodarstva? Jih sporne prakse najvidnejših v lastnih vrstah ne motijo? Kako kredibilni so Gospodarska zbornica Slovenije in druga gospodarska združenja v stalni vlogi »žrtev«? In še pomembneje: Kako naj bodo verodostojen partner v času nujnih in velikih družbenih sprememb?

Vlada je minuli četrtek obravnavala opisana izplačila dividend in nagrad v jeklarski skupini SIJ in po seji sporočila: izplačilo 5,8 milijona evrov dividend lastnikom krovne družbe skupine SIJ, med katerimi je ob ruskih lastnikih s 25 odstotki tudi država, in nagrad poslovodstvu je v nasprotju z namenom zakona o pomoči gospodarstvu zaradi energetske draginje. Odzvala se je po zakonu pristojna državna agencija SPIRIT, uvedla nadzor nad štirimi hčerinskimi podjetji SIJ, ki so že prejela 2,42 milijona evrov pomoči, in jim, kot so potrdili na gospodarskem ministrstvu, začasno zamrznila nadaljnja izplačila. Sledi pravna preveritev izplačil. Ker zakon prepoveduje izplačilo dividend ali nagrad v letu 2023 ali za leto 2023 le družbam, neposrednim prejemnicam pomoči, je pomembno vprašanje, ali in kdaj so omenjene štiri hčerinske družbe izplačale dobičke krovni družbi, ta pa je nato izplačala dividende lastnikom. Letno poročilo krovne družbe razkriva le, da je prejela 48,7 milijona evrov dividend.

Predstavniki gospodarskih združenj ves čas govorijo o katastrofah, ki so pred vrati oziroma le še nekaj dni stran, pa čeprav jih dejanski podatki vedno znova razkrijejo kot tiste, ki zavajajo javnost.

Letno poročilo SIJ je skopo, a iz podatkov je jasno, da so se prejemki »ključnih poslovodnih oseb« skupine za zadnji dve leti zvišali z 9,8 na 25,5 milijona evrov, celotno razliko, torej dodatnih 15,7 milijona evrov, pa da so prejeli zgolj vodilni matične družbe. Pri tem ni razkrito, koliko je prejel predsednik uprave Andrey Zubitskiy, koliko glavni podpredsednik Tibor Šimonka, koliko ostalih pet članov širšega vodstva ter ali še kdo. Zadreg za državo je po tem razkritju še več; na primer ta, da se je vlada odzvala pozno, saj je na skupščini družbe SIJ 30. marca letos za izplačilo dividend glasoval tudi zastopnik države. Po veljavnem skupščinskem sklepu bo tako država kot četrtinska lastnica SIJ najkasneje 29. julija prejela 1,45 milijona evrov dividend, preostalih 4,36 milijona evrov pa bo prejela družba Dilon, ki je v formalni lasti nizozemske družbe Dilon Coöperatief, za katero sicer stoji ruski kapital.

Čeprav je pravni epilog zaradi ureditve, ki ne pokriva vseh možnih obvodov, negotov (mora država res vedno podjetja obravnavati kot kriminalce, ki bodo poskušali zlorabiti vsak zakon?), je sporočilo vlade vendarle jasno: državna pomoč je namenjena prebroditvi izrednih in resno ogrožajočih okoliščin, nesprejemljivo je, da več podjetij skupine črpa državno pomoč, lastniki skupine pa si sočasno izplačajo dobiček in vodilni astronomske nagrade. A odločilo bo pravno črkobralstvo, ne morala. V družbi SIJ so zgodbo takoj obrnili v klasični populizem: »Gre za politično motivirane objave, usmerjene predvsem v Tiborja Šimonko.« Na naše vprašanje, kaj točno naj bi bilo politično motivirano, so odgovorili, da dogajanje razumejo kot »opozorila politike predsedniku gospodarske zbornice«, skupina SIJ pa da je pri tem le »postranska škoda«.

Nihče iz gospodarstva doslej prakse SIJ ni obsodil, zato smo jih za njihova mnenja zaprosili. A odziva nismo dobili ne od Blaža Brodnjaka, predsednika AmChem, ne od Iztoka Seljaka, predsednika Združenja Manager, ne od Vesne Nahtigal, generalne sekretarke Gospodarske zbornice Slovenije. Niti Joc Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov in z 218 milijoni 7. najbogatejši Slovenec, ki je januarja letos javno pozival, da »je špekulantom, ki neupravičeno izkoriščajo socialne mehanizme, to treba preprečiti«, tokrat ni prepoznal špekulantov, ki neupravičeno izkoriščajo državne pomoči. Zanimiva je tudi obramba Vesne Nahtigal; za portal 24ur je zanikala očitke, da bi Šimonka vlado kakorkoli zavajal, ko je opozarjal na slabo stanje v gospodarstvu, ker da je stanje zares slabo – na dodatno vprašanje, kako k temu slabemu stanju podjetij pomaga izplačilo dividend in milijonskih nagrad, pa je novinarja napotila na Slovensko industrijo jekla.

Dr. Srečo Dragoš, predavatelj na Fakulteti za socialno delo, v (ne)odzivu Šimonke in vidnih predstavnikov gospodarstva vidi dvoje – sprenevedanje in arogantnost: »Ministri in vlada so bili čisto jasni: pogoj za državno pomoč seveda ni, da podjetja nimajo denarja, ampak to, da pomoči, če karikiram, ne spravijo v lasten žep. V tem primeru pa gre za tipičen eksces delničarskega dividendnega kapitalizma. In dokler obstaja ta koncept, da neki zunanji lastnik iz podjetja lahko vedno vleče profit in je to celo glavna prioriteta pred vsemi drugimi vrednotami, pa v Sloveniji ne bomo mogli razvijati gospodarstva po vrednotah okoljske trajnosti, socialne odgovornosti podjetij in skrbi za zaposlene.« Dragoš opozarja, da se iz vrst gospodarskih interesnih združenj v zadnjih 30 letih širijo in v družbi sidrajo »neoliberalne resnice«, ki pa so v veliki meri zavajanja ali neresnice. Predvsem gre za polje davkov in instrumentov socialne zaščite, ki jih karikirajo kot breme, polje zlorab in ostalino socializma. »V Sloveniji se moramo odločiti, ali bomo oaza utopičnega socializma in bomo imeli vsi enako ne glede na prispevek, ali bomo razumeli, da je prevladujoča družbena ureditev v svetu tržno gospodarstvo,« je na primer v intervjuju pred letom dejal Blaž Brodnjak, ki danes za visoko plačo (samo lani je prejel 647.722 evrov bruto plač in nagrad) vodi banko, ki jo je leta 2013 z 1,55-milijardno dokapitalizacijo, sposojenim denarjem in prisilo v vrsto nesocialnih reform rešila država, ne tržno gospodarstvo.

Dragoš kot primer, kjer prav gospodarstvo in gospodarska združenja že leta slikajo drugačno podobo od realne, navaja podatke o celotnih izdatkih za socialno zaščito, ki so v Sloveniji kljub drugačnemu prepričanju močno pod povprečjem Evropske unije. Gre za široko skupino izdatkov, ki posameznikom lajšajo breme življenjskih tveganj ali potreb, vezanih zlasti na starost, bolezen, invalidnost, smrt hranitelja družine, na otroke, brezposelnost, nastanitev. Leta 2020, za katero so zadnji podatki Eurostata, so celotni izdatki za socialno zaščito v Sloveniji znašali 26 odstotkov BDP, v EU povprečno 31,7 odstotka BDP, v Nemčiji, ki je stalni zgled naših gospodarskih združenj, pa 33 odstotkov BDP.

Če bi sledili izjavam slovenskih gospodarstvenikov, so slovenske minimalne plače v zadnjem letu izjemno narasle. A resnica je, da se je Slovenija po rasti minimalnih plač znašla v evropskem povprečju, izjemno so narasli dobički.

A ne glede na ta dejstva iz vrst gospodarskih združenj nenehno prihajajo negativni orisi stanj, napovedi katastrof in »grožnje«. Leta 2018 je upravitelj Postojnske jame Marjan Batagelj zaradi »mačehovskega odnosa države« javno žugal z odhodi gospodarstvenikov v tujino: »Ne gre se čuditi, da tisti, ki smo vplačali največ davka v državno blagajno, razmišljamo o selitvi podjetij v tujino.« Seveda v naslednjih letih Batagelj ni preselil Postojnske jame v tujino.

Kataklizmična retorika gospodarskih združenj se ni omilila niti ob dejstvu, da je slovensko gospodarstvo lani ustvarilo najboljši rezultat doslej. V letu 2022, ko smo beležili rekordno inflacijo in draginjo, ki jo je z izdatnimi ukrepi blažila država, je kumulativni neto dobiček slovenskih podjetij dosegel 6,09 milijarde evrov in za dobrih 410 milijonov evrov presegel predlanskega (5,7 milijarde evrov), ki pa je že bil – tudi zaradi ukrepov države – dvakratnik predhodnega. Ali strnjeno: neto čisti dobiček slovenskega gospodarstva je v zadnjih treh kriznih letih, ki so jih zaznamovali covid-19, vojna v Ukrajini in draginja, zrasel z 2,81 na rekordnih 6,09 milijarde evrov. Vendar zgodovinski rezultati v ničemer ne omilijo zahtev in katastrofične populistične retorike gospodarskih združenj; vsako leto so visoki dobički zanje le še višja osnova za nove pričakovane rasti. Še več: lansko rast kumulativnega dobička poskušajo predstavniki domačega gospodarstva relativizirati s trditvijo, da je dobiček zaradi inflacije lani realno stagniral. Indeksacijo dobičkov poskušajo prikazati kot povsem normalno, čeprav gre za »inflacijo pohlepa«, kot so jo poimenovali tudi v Evropski centralni banki, ki je bila prek ekscesnega dviga cen v Sloveniji v nekaterih obdobjih celo ključen generator aktualne draginje. Lanski »zmagovalki« sta bili panogi gradbeništvo ter promet in skladiščenje, ki sta neto čisti dobiček povišali za 67 in 53 odstotkov, za petino pa so lani neto čisti dobiček kumulativno povišala tudi podjetja v strateško pomembni predelovalni dejavnosti, znotraj katere so eno največjih rasti beležili ravno v proizvodnji kovin.

Stvari so dejansko še hujše. Le pet dni po objavi podatkov o rekordno dobičkonosnem letu 2022 je iz Gospodarske zbornice Slovenije prišel nov poziv: »Ne podpiramo uskladitve minimalne plače, ki je višja od inflacije.« Stališče so v največji gospodarski zbornici argumentirali z »neodvisnim pravnim mnenjem odvetniške družbe Avbreht, Zajc in partnerji«, katerega naročnik in plačnik so bili seveda sami, s podatkom, da je stopnja revščine v Sloveniji že zdaj trikrat nižja kot v povprečju EU, dodali pa so tudi, kako so v konkurenčnih evropskih gospodarstvih »zelo zadržani celo do dvigov v višini lanske inflacije«, ker to prinaša daljše obdobje nadpovprečnih cen. Najbolje bi torej bilo, da se indeksirajo le dobički, ne pa (niti minimalne) plače. Kljub njihovemu uporu in bitju zvona so se minimalne plače zvišale za 12 odstotkov, z lanskih 1074,43 na 1203,36 evra bruto.

Kako verodostojni so v Gospodarski zbornici Slovenije pri navajanju podatkov, nam pokaže marčna objava Banke Slovenije: Slovenija se je z 12-odstotnim dvigom minimalnih plač uvrstila zgolj v sredino evropskih držav. Od 16 držav EU so minimalne plače bolj zvišali na Nizozemskem, Hrvaškem, v Litvi, Belgiji in Latviji. V Nemčiji, ki je stalen zgled prav za Gospodarsko zbornico Slovenije, pa so minimalne plače dvignili kar za 22,2 odstotka.

Če prejemniki minimalnih plač po logiki gospodarskih združenj ne potrebujejo višjih plač, saj to lahko zruši gospodarstvo, pa vztrajno lobirajo za višje lastne plače oziroma za nižjo obdavčitev najvišjih prejemkov. Zadnji poskus uvedbe socialne kapice pri 6000 evrih bruto je padel v vodo pod Janševo vlado, bolj kot razvojnemu kadru pa bi oprostitev plačila prispevkov nad 6000 evri seveda »pomagala« menedžmentu – celo kljub piarovskemu preimenovanju socialne kapice v razvojno kapico, če pokažemo še enega od drobnih populizmov, ki ga uporabljajo.

»Stalno poslušamo izjave ’gospodarstvo trpi, gospodarstvo je v recesiji’, ’ne zmore’, ’država mora pomagati’. Stalno je izredno slabo stanje, če ni recesije, pa bo, če so zdaj dobički, bodo kmalu izgube. Zdaj bodo te izjave GZS, pa čeprav imam z gospodom Šimonko povsem korekten odnos, manj kredibilne,« pravi sindikalistka Lidija Jerkič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Tudi njen kolega Jakob Počivavšek iz sindikalne konfederacije Pergam opozarja na padec kredibilnosti Gospodarske zbornice Slovenije pri novih zahtevah za pomoč gospodarstvu in škodi, ki se s primerom SIJ dela podjetjem, ki dejansko potrebujejo pomoč: »Številna podjetja zagotovo so potrebovala pomoč in jo še bodo, in tem se zdaj dela škoda. Pomoč je namenjena, da se prebrodi kriza, ne pa da se kujejo dobički iz te pomoči.«

Niti en sam gospodarstvenik se ni oglasil v desetih dneh po razkritju, da je skupina Slovenska industrija jekla izigravala državne pomoči.

A kot da se ni nič zgodilo, kot da v javnosti ni vseh podatkov o dobičkih, je ta ponedeljek Gospodarska zbornica Slovenije v javnost spet poslala sporočilo o »alarmantnih podatkih« o padanju industrijske proizvodnje, kar naj bi bil »opozorilni znak o neustreznih ukrepih države na področju energetike«. Gospodarska zbornica tako zdaj zahteva, da naj država tudi za velika industrijska podjetja uvede cenovno kapico, ker da zakon o pomoči gospodarstvu »ne daje želenega učinka«. Le tri dni pred tem pozivom je Banka Slovenije zvišala napoved letošnje gospodarske rasti z 0,8 na dva odstotka in opozorila na »občutno umirjanje« rasti cen energentov. Hkrati je fiskalni svet v aprilski oceni proračunskih dokumentov do leta 2026 opozoril, da bo glede na obsežne pomoči države v vseh nedavnih krizah in ob tveganjih za javne finance »moral del bremen prilagoditev prevzeti tudi zasebni sektor, ki ima za to določen manevrski prostor ob zgodovinsko najvišjem deležu dobičkov v BDP«.

Sindikalist Jaka Počivavšek v retoriki Gospodarske zbornice Slovenije, ki je vendar največji delodajalski partner v socialnem dialogu v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, sicer zaznava neke pozitivne premike ali opustitve: »Še leta 2018 so ob dogovarjanju med vlado in sindikati javnega sektorja pripravili animiran video, kjer lokomotiva – jasno, gospodarstvo – vleče javni sektor; javno upravo, zdravstvo, šolstvo, upokojence, brezposelne. Vsaj te demonizacije javnega sektorja je manj, se mi zdi.«

Tibor Šimonka je sicer maja dobil nov mandat za predsednika Gospodarske zbornice Slovenije.