Komentar / Bernard Nežmah: Zgled z obrobja

Ko je Jevgenij Prigožin s svojo vojsko Wagner zavzel vojaški center v Rostovu na Donu in z enotami krenil proti Moskvi, je postal osrednja novica. Svetovni mediji so reč takoj označili kot prevrat v Rusiji in ga postavili za izzivalca prezidenta Vladimirja Putina, ki da se mu maje kremeljski prestol. Medijski prispevki so reč takoj postavili kot svetovni obrat. Celo racionalni the Guardian je objavil članek svoje prve peresnice kulture Charlotte Higgins Prigožinovo prečkanje Rubikona kot odmev Cezarjevega pohoda na Rim. Vodjo Wagnerja so naslikali kot Cezarja, ki svoje vojske ni pustil pred Rimom, ampak je z njo vkorakal v prestolnico in v državljanski vojni premagal Pompeja ter postal prvi rimski cesar. Za literarno črtico dobra domislica, za politični časopis poceni raca. Cezar ni bil le vojaški poveljnik, temveč eden osrednjih politikov, senator in guverner Španije, potem pa skupaj s Pompejem in Krasom tvoril triumvirat, ki je vladal imperiju. Ko naj bi izrekel znameniti alea acta est, je storil le še korak naprej in postal izključni primus. Drugače Prigožin, ki nima nobenega položaja v ruski politiki. In vojaški poveljniki v Rusiji zadnjega stoletja niso nikoli izvedli puča in prevzeli oblasti.