Plošča / Killer Mike: Michael

2012. To je leto, ko je atlantska rimarska brzostrelka Killer Mike izdala svoj zadnji samostojni potresni sunek R.A.P. Music, ki je z neposredno ostrino (recimo z antologijskim verzom »I’m glad Reagan dead!«) podiral vse pred seboj, hkrati pa pomeni predzgodbo dvojca Run The Jewels. Album je namreč v celoti produciral El-P, morda kar najobetavnejši newyorški hiphop producent druge polovice devetdesetih let. Med nastajanjem tega projekta sta z Mikom tako kliknila, da sta se odločila nadaljevati in skupaj posneti hudo surov mikstejp pod imenom Run The Jewels (2013). Zgodilo se je nepredstavljivo: plošča je postala absolutni hit, sledile so še tri, dvojec pa je kmalu nastopal kot glavna zanimivost festivalov po vsem svetu. Glasen, surov, političen rap ob boku imen čistega popa, že skoraj deset let.

Časa za samostojne izdaje ni bilo. Pravzaprav je Mike poleg zvezdniške glasbene kariere počel ogromno drugih stvari: vztrajal je pri lokalnem aktivizmu v domačem mestu, Atlanti. Angažiral se je kot glasen in dejaven podpornik Bernieja Sandersa, ko se je ta potegoval za predsedniško kandidaturo. Vse bolj pa je postajal biznismen. Že leta 2011 je odprl brivnico, leta 2020 ustanovil spletno banko. A končno, po dobrem desetletju, se je le odločil, da je čas za nov album.

Napovedi niso ravno obetale. Poleg mlačnih napovednih singlic je Mike v nekem promocijskem intervjuju rekel, da je Michael »glasbeni trenutek vrnitve domov«, in predvsem dodal, da je njegova »pokora bogu«. Ja, Mike je ponovno rojeni kristjan. Verzi aktivistične ulične kredibilnosti, ki so pozivale k rušenju, k podiranju, k alternativi, k nezaupanju v esteblišment, so zamenjali verzi bogoslužne skromnosti, samozavesti self-made moškega in oziranja nazaj – v otroštvo, odraščanje in mladost. Neizprosno udrihajoče El-P-jeve podlage z zadnjega Mikovega samostojnega albuma pa so zamenjali sempli gospela, občasni udarci trapa in neštete nasičene melodije.

Že čisto na začetku albuma, ko pop soul pevec Cee Lo Green zategne prvi refren, je jasno, da bo Mike tokrat stregel več kot malce drugače. Bolj konvencionalno, spevno, sredinsko. Gnetejo se gosti, ki jih slišimo na tako rekoč vseh posnetkih, in gnetejo se producenti, zaradi katerih Michael zveni slogovno razmetano in nekonsistentno. Mike je seveda še zmeraj nesporni tehnični mojster obračanja besed, a tokrat streže mlačno, v formi in tudi vsebini.

Michael je deloma poskus v paradigmi popa (prevelik odmerek gostujočih pevcev in producentov, nešteti spevni refreni in napevi ...), deloma pa osebnoizpovedna plošča, na kateri verzi o življenju zdaj vplivnega Killerja Mika brez tiste ostrine ulično-politične komponente preprosto letijo mimo nas. Nekoč aktiven državljan, zdaj uspešen podjetnik.