Zlorabljeni literarni velikan

Nekatere stvari so predvidljive. Častno gostovanje Slovenije na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu nima niti najmanjše možnosti, da bi ga doma pričakali brez ideoloških obračunavanj. Dogodek je prevelik in preveč pomemben, gre za najpomembnejši knjižni sejem na svetu. V mesto, ki leži le kakih 40 minut vožnje od Mainza, kjer je Johannes Gutenberg pred več kot pol tisočletja izumil tiskalni stroj, se vsak oktober zgrne več tisoč založnikov z vsega sveta, da bi tam promovirali svoje izdaje, se dogovarjali o prevodih in odkupih avtorskih pravic. In potem je tu še več sto tisoč branja željnih obiskovalcev, ki sejemske prostore napolnijo zadnja dva dneva, ko se vrata tega sicer pet dni trajajočega dogodka odprejo vsem.

Predstaviti se kot častna gostja na sejmu tolikšnih razsežnosti je za državo dogodek izjemnega pomena. Takšna izpostavitev je, če priložnost seveda znaš zgrabiti, odskočna deska za preboj lokalne literature, literatov in založnikov onstran državnih meja, tudi na druge celine. Zato ni pomembna le z umetniškega in založniškega vidika.

In še toliko pomembnejša je za majhne države z majhnimi jeziki. Slovenija je po številu prebivalcev druga najmanjša med dosedanjimi častnimi gostjami Frankfurtskega knjižnega sejma. Manjša od nje je bila le Islandija, ki pa je leta 2011 potencial gostovanja znala izkoristiti. Do takrat je letno v nemščini izšlo po šest, sedem ali osem islandskih knjig. V letu gostovanja pa je izšlo neverjetnih 230 prevodov.

Za Slovenijo je to, žal, nedosegljiv ideal. Slovenija se je projekta Frankfurt lotila ambiciozno, med pripravami pa doživela mrzel tuš, zaradi katerega projekt še danes spremlja grenak priokus. Ključni krivec zanj je prejšnja vlada, ki je med oholim verižnim rušenjem vodilnih kadrov v kulturi, zrušila tudi tedanjo direktorico Javne agencije RS za knjigo (JAK) Renato Zamida, najzaslužnejšo za to, da je slovenska nominacija v Frankfurtu uspela. Največja težava je bila v tem, da so osebo, ki je bila leta vpeta v to, kako se slovenske predstavitve lotiti, ki je imela načrt, kontakte in pogled, precej širši od zgolj promocije literature, zrušili v trenutku, ko bi morali priprave na projekt dati v najvišjo prestavo. In v tem odločilnem trenutku za uspeh projekta jo je nasledil upokojeni večni politični funkcionar Dimitrij Rupel, ki je ob tem prostodušno priznal: »Nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas.«

Rupel položaju ni bil kos. To je bilo jasno vsem, s tedaj vse bolj zaskrbljenim organizatorjem sejma vred. V trenutku, ko bi moral JAK slovensko gostovanje snovati celovito, ko bi moral intenzivno delati na tem, da bi dobili bogat obfestivalski program, kjer bi se ob literatih predstavili tudi denimo naši gledališčniki, sodobni plesalci, glasbeniki in vizualni umetniki – je delo skorajda obstalo.

Ko je bilo smiselno najeti zunanjega izvršnega producenta, da bi bdel nad projektom, nad sejemskim in spremljevalnim delom, in bi vsemu skupaj dodal rdečo nit, da bi obiskovalci dobili vsaj možnost spoznati naš literarni, zgodovinski družbeni kontekst – se to ni zgodilo. V trenutku, ko bi morali literate še bolj tržiti, saj so v založništvu izjemno pomembni osebni stiki – se to ni zgodilo. Ali pa je šlo v smeri, ki so jih pozneje opustili.

Skrajno nenavadno je opazovati, kako SDSov propagandni stroj vedno znova najde Borisa Pahorja in se zanj bori. A bil je kritičen do vseh nacionalizmov – in s tem tudi do politike stranke SDS.

Menjale so se tudi programske skupine. Menjali so se kustosi. In vrstili so se protesti. Društvo slovenskih pisateljev je opozarjalo, da Rupel projekt Frankfurt vodi »turbulentno in strokovno vprašljivo«, da korenito spreminja strategijo, ki nam je prinesla gostovanje. Posumili so o »rokohitrskih, lobističnih in političnih ozadjih priprav«. A Rupel je ohranil podporo ministra za kulturo Vaska Simonitija, Janševa vlada pa mu je po letu dni na položaju celo zvišala plačo za dobrih tisoč evrov.

Z JAK je odšel lansko jesen, natanko leto dni pred gostovanjem, potem ko je Janševa vlada padla in je nova ministrica Asta Vrečko javno izjavila, da Rupel njenega zaupanja ne uživa. Odšel je zaradi užaljenosti, ne zato, ker bi priznal, da ne zmore.

Za njim je vajeti JAK prevzela Katja Stergar, zaposlena iz hiše, z obilo izkušnjami in z majhno ekipo, sicer obremenjeno z Ruplovim nespametnim kadrovanjem, je začela po najboljših močeh reševati, kar se je še dalo. Jasno je bilo, da je zaveza Slovenije, dana ob kandidaturi (izboljšanje prepoznavnosti in ugleda slovenske knjižne ustvarjalnosti, boljša prodaja slovenskih knjig na tujih trgih ipd.), že skoraj izgubljena. To je velika škoda, zamujena priložnost, ki se ne bo povrnila nikoli več. A še vedno je bilo mogoče v enem samem letu poskrbeti vsaj za dostojno izpeljano promocijo dogodka v Nemčiji in knjižni program na samem sejmu, katerega snovanje je prevzel kurator Miha Kovač. Organizatorji sejma so dogajanje spremljali in si, potem ko so videli, da se ekipa trudi, oddahnili.

Z vsem tem v mislih moramo spremljati vse to, kar je bilo o projektu Frankfurt povedanega v minulih dneh. Prejšnji teden so svojo mašinerijo zagnala propagandna glasila stranke SDS in začela tolči po organizatorjih slovenskega gostovanja, po JAK in Mihi Kovaču. Propagandna glasila, ki se ob Ruplovem škodljivem vodenju JAK in dolgotrajnem zastoju priprav na gostovanje, ki so prinesle nepredstavljivo poslovno škodo, zaradi katere Rupel nikoli ne bo odgovarjal, niti enkrat niso oglasila, so zdaj, tri mesece pred gostovanjem, v nizkem štartu. In oglasila so se zaradi domnevnega škandala: organizatorji naj bi iz nabora avtorjev brezsramno izbrisali zamejskega pisatelja Borisa Pahorja, ki je bil obilno prevajan v tuje jezike in na tujem nagrajevan in je zato eno najuglednejših imen, kar jih Slovenija na tako pomembnem sejmu sploh lahko promovira. »Sramota z leve!« je bentil spletni portal e-Maribor in nato še množica drugih propagandnih glasil in spletnih trolov.

Pojasnila organizatorjev, da Pahorja, ki je pred dobrim letom dni pri častitljivih 109 letih umrl, ni zgolj na seznamu več kot 60 živih avtorjev, ki se bodo sejma udeležili, in ga na njem ne more biti tudi zato, ker v zadnjih dveh letih ni bil preveden v nemščino (bil pa je že večkrat prej), jih niso prepričala. Prav tako ne pojasnila, da bodo na Pahorja na sejmu intenzivno opozorili s stripom Nekropola, ki je nastal po njegovem najbolj znanem romanu in bo pri nemški založbi Schaltzeit Verlag izšel septembra. In da bodo na stojnicah seveda razstavljene tudi vse njegove knjige. »Očitno je vsak izgovor dober, pri Kovačevih to očitno znajo,« so drug za drugim ponavljali anonimni troli.

Ogorčenje se je začelo valiti – protestirali so člani V. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katerega član je bil tudi Boris Pahor –, potem ko je umetnostna zgodovinarka Urška Perenič, ki je bila zadnja leta Pahorjeva sodelavka, ob robu sprejema za snovalce razstave o pisatelju v državnem zboru opozorila, da njegova dela ne bodo del predstavitvenega programa Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. To jo je tako šokiralo in prizadelo, da je povedala nekaj krepkih na račun organizatorjev, saj naj bi prejšnji kurator, zgodovinar Igor Grdina, načrtoval, da bodo zadnji sejemski dan v celoti namenili prav Pahorju.

Kovač je medijem nato zaman pojasnjeval, da Grdina zakonitosti frankfurtskega sejma očitno ni poznal. Zadnja dva dneva, ko je sejem odprt za javnost, ga preplavijo bralci, ki jih zanimajo novitete, prevedene v nemščino, pa tudi najstniški ljubitelji mang, fantazije in fantazijske književnosti, ki se prav na zadnji dan sejma posvečajo t. i. cosplayu, oblačenju v kostume knjižnih likov, kar občasno spominja na pustni karneval.

Je to res okolje, kjer bi za vsako ceno ves dan predstavljali pisatelja, čigar življenje se bere kot zgodovina 20. stoletja v malem, vendar svežih prevodov v nemščino trenutno žal nima (nazadnje je bil leta 2018 preveden roman Nekropola)? Ali ne bi bilo dostojneje, da bi tako mednarodno uglednega pisatelja, ki je največji uspeh doživel v Franciji in Italiji, predstavili denimo na simpoziju, ki bi se odvil sočasno s sejmom in bi bil bolj dogodek za strokovno kot najširšo javnost? A to bi morali načrtovati že davno, ne v zadnjih mesecih pred gostovanjem.

Z vidika poznavalcev Frankfurtskega knjižnega sejma so celodnevne predstavitve posameznih avtorjev na tem dogodku, pa če so še tako izjemni, nesmiselne. Precej pomembnejši zanje so vzpostavljeni stiki s pravimi založniki – sodelovanje z nemško založbo Zsolnay je Dragu Jančarju, še enemu našemu velikemu pisatelju, v zadnjih letih denimo prineslo izjemen preboj v nemško govorečem svetu. Danes promocije praktično ne potrebuje, saj ga organizatorji festivalov in drugih dogodkov sami vabijo k sodelovanju. Izpostavitev na sejmu za en dan mu takšne prepoznavnosti gotovo ne bi mogla zagotoviti.

Bi pa predstavitev tako vplivnega avtorja na slovenskem gostovanju v Frankfurtu skupaj z mlajšimi, še ne tako mednarodno uveljavljenimi pisci, kar, kot kaže, je v načrtu, večjo vidnost gotovo lahko omogočila slednjim. Njemu pa bi ta predstavitev lahko pomagala do novih prevodov, denimo v flamščino, finščino ali pa morda švedščino, kar bi bil pomemben korak v približevanju morebitni kandidaturi za Nobelovo nagrado za literaturo. Morda pa ga bodo opazile ameriške založbe ali pa južnoameriške, kitajske, južnokorejske. Ali pa bodo nanj in na druge avtorje, ki jih bodo njihovi predstavniki spoznali na sejmu, spomnile leta kasneje. Zato je tako zelo pomembno, da v Frankfurtu promoviramo žive avtorje in da velik poudarek dajemo tudi (naj)mlajšim avtorjem in avtoricam, četudi prevodov morda še nimajo.

A vrnimo se k Borisu Pahorju, ki so ga te dni, ker drugega razloga očitno niso našli, več kot očitno izkoristili; nekateri morda za osebno promocijo, drugi za ideološka obračunavanja. Skrajno nenavadno je opazovati, kako propagandni stroj stranke SDS, ki sama zagovarja nedemokratične standarde, vedno znova najde Borisa Pahorja, se slika z njim, se bori zanj, kot da ne bi prebrali enega njegovega dela. Ja, res je, kritičen je bil do vsake oblasti, kritičen je bil do povojnih pobojev. A kritičen je bil tudi do vseh nacionalizmov – in s tem je bil, če smo iskreni, kritičen tudi do politike stranke SDS.