Lobistom se dobro piše

Pretekli janšizem in še kakšen drug -izem nam je med drugim prinesel tudi več sto (politično) razrešenih direktorjev. Vsak, ki kandidira za mesto predstojnika v instituciji pod državnim nadzorom, seveda že ob kandidaturi vzame v zakup, da je lahko tudi razrešen, konec koncev celo z izključno neprofesionalnim, političnim ozadjem. Nestrankarski kandidati ob takih dogodkih kljub vsemu, morda naivno, upamo na vsaj minimalno količino zakonitosti. Nekatere vlade imajo bolj, druge manj izraženo lastnost demokratičnosti, ampak ali res obstajajo zaznavne razlike med vladami pri razrešitvah in ravnanju s tistimi, ki so na sodišču dokazali, da so bili razrešeni nezakonito?

Naj za iskanje odgovorov uporabim svoj primer. Verjamem, da ne pokaže celotne slike tovrstnega dogajanja, je pa lahko lakmusov papir ob verodostojni lastni izkušnji. Upravno sodišče je konec marca 2023 razsodilo, da me je Janševa vlada septembra 2020 z mesta direktorja Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS, zavod) razrešila nezakonito. Sodba je pravnomočna, sledijo še odškodninski postopki zaradi nezakonitega dejanja takratne vlade, ki jih bo plačevala naslednica.

Zaradi poučnosti zgodbe naj dodam nekaj podrobnosti, ki jih lahko širša javnost uporabi za razmislek o tem, koga izvolimo na volitvah, o ravnanju izbrancev ljudstva po zasedbi položajev ter o brezčasnosti lobijev. Naj bo zapis tudi v pravočasen razmislek tistim preostalim, ki so neodvisni od političnih struktur in še vlagajo kandidature za taka delovna mesta. Sam nisem nikoli pripadal nobeni politični opciji, imam pa ne samo zelo dobre, ampak tudi zelo slabe izkušnje na področju gozdarstva s posamezniki vseh struj. Prvih v nadaljevanju namerno ne bom poimensko izpostavljal, drugi pa se kažejo kot tisti, ki so škodljivi ne glede na barvo oblasti in si zaslužijo nekaj več pozornosti. Sam razumem življenje tudi kot etično-športni dogodek, kjer so posameznikove neoporečne zmage in tudi porazi normalna sestavina vsakdanjika.

Vlada je na »moje« mesto postavila vedejevskega naslednika mag. Janeza Logarja, ki je še posebej poslušno in hitro izpolnjeval zlasti tiste obljube, ki so izhajale iz zahtev lovskega lobija.

Spomnimo se, kaj se je dogajalo leta 2020. Zavodu za gozdove Slovenije, ki šteje nekaj več kot 650 zaposlenih, je bilo že ob ustanovitvi leta 1994 dodeljenih nekaj lovišč s posebnim namenom, poleg teh državnih lovišč so mu bila leta 2004 pripojena še dodatna. Skupno je zavod upravljal deset obstoječih državnih lovišč od 12 z nekaj več kot 60 zaposlenimi. Kot direktor ZGS sem odkril nekaj hudih nepravilnosti pri delovanju državnih lovišč, zato so proti kršiteljem sledili ustrezni ukrepi. Dolžan sem jih bil izpeljati ne samo zaradi zakonskih določil, pač pa tudi zaradi svojih moralnih načel. Jasno je bilo, da sem dregnil v mogočen lovski lobi, ki je zlasti dobro zastopan med posameznimi vodji državnih lovišč, močno oporo pa mu dajejo vplivni lovski gostje vseh barv. Sledil je naročen in plačan medijski linč s ploho neresnic v medijih takrat vladajoče stranke o meni in o zavodu, kar smo skušali omejiti z zahtevki po popravkih. Teh kljub zakonskim obvezam in mimo novinarske etike ti »mediji« večinoma niso objavljali, zato je sledilo zoper njih nekaj tožb. Takojšnji odziv vlade je bil, da me razreši. Za razrešitev sem izvedel na službeni poti v tujini, o njej pa me je obvestila novinarka TV Slovenija. Poklical sem nadrejeno, torej ministrico Aleksandro Pivec. Ni mi odgovorila ne takrat in ne kadarkoli kasneje. Tudi na vprašanje, ki sem ji ga poslal v obliki SMS, ni bilo odziva. Nizkotni se mi zdijo ljudje, ki ti niso sposobni pogledati v oči in iskreno povedati, kaj sledi. Če ste bili kdaj lastnik domače živali, se vam je verjetno zgodilo, da ste jo morali v brezizhodnem položaju uspavati. In če imate kaj srca, živali pred slovesom poveste kaj takega kot: preživela sva lepo obdobje, ampak, oprosti, zate je bolje, da se stvar v izogib nepotrebnemu trpljenju zdaj konča. Priznam, nikoli tako ravnanje ni lahko, je pa na neki način slovo človeško oziroma je stvar osnovne morale. No, za gospo Pivec sem bil očitno pod ravnijo psa pred usmrtitvijo in navsezadnje je njeno iskrenost ocenilo tudi ljudstvo na volitvah. Pri tem opisu dogodka ne gre za kakršnokoli neutemeljeno cmeravo pričakovanje, pač pa zgolj za opis poslovnega bontona posameznikov, ki zasedejo položaje, ki jim osebnostno niso kos.

Razloge za mojo razrešitev in kasnejša pojasnila v sodnem postopku so spisali na kmetijsko-gozdarskem ministrstvu na ravni slabega osnovnošolskega spisa. Napisali so jih v direktoratu za gozdarstvo in lovstvo pod vodstvom mag. Roberta Režonje. Naročilo za pisni pamflet je prišlo seveda od Pivčeve, ampak človek se sprašuje, ali je naročilo za nezakonit izdelek kar samo po sebi zakonito. Ker te ljudi osebno poznam, povsem razumem tudi nizko raven obtožb zoper mene, ker bolje pač ne zmorejo. Isti državni uradniki so pisali različne stvari, med drugim predpise s področja gozdarstva in lovstva na ravni ministrstva v času nekaj prejšnjih vlad in pišejo jih še dandanes. Škodljivo je, da vse to njihovo pisanje vpliva na vse nas državljane, in škodljivo je tudi, da jih njihovi kasnejši predstojniki niso dali na delovna mesta, ki bi jih ti ljudje z manj škode za ljudstvo morda celo zmogli.

Ker je namen oziroma želja po moji čimprejšnji razrešitvi posvečevala sredstva, so bile kot krivdni razlogi navedene stvari, ki se me v ničemer niso tikale, ki niso bile v pristojnosti zavoda, ki niso imele nobene podlage v lahko preverljivih dejstvih, in za veliki finale je sklep vlade vseboval pravni poduk o mogočem odzivu na razrešitev, da vlado lahko tožim v 30 dneh. Tudi nepravnik z lahkoto pride do določbe zakona, ki omogoča le 15-dnevni rok za tožbo. Je morda šlo za namerno zavajanje obsojenega? Že v osnovni šoli bi učenec za tako slaboumen spis dobil cvek, nič bolje pa ni bilo s »prostimi spisi« kasneje v sodnem postopku, ko smo si izmenjevali odgovore na tožbo. To je potekalo večinoma v času ministrovanja Jožeta Podgorška, a očitno si je tudi on vzel večino časa za ohranjanje lastnega majavega položaja v še bolj majavi koaliciji, manj ga je namenil za druge obrobne zadeve, za katere je sicer minister kot predstojnik organa odgovoren.

Jasno je bilo, da sem dregnil v mogočen lovski lobi, ki je zlasti dobro zastopan med posameznimi vodji državnih lovišč, močno oporo pa mu dajejo vplivni lovski gostje vseh barv.

Vlada je na »moje« mesto postavila vedejevskega naslednika mag. Janeza Logarja, ki je še posebej poslušno in hitro izpolnjeval zlasti tiste obljube, ki so izhajale iz zahtev lovskega lobija, saj je ta precej pripomogel, da je zasedel položaj. Meni je skladno z notranjimi akti zavoda moral ponuditi delovno mesto, ki ustreza stopnji izobrazbe, in dobil sem delovno mesto, ki je drugo najslabše plačano med mogočimi ponudbami, pri tem pa je ostalo tudi pod njegovim naslednikom Gregorjem Danevom, ki ga je imenovala že Golobova vlada … O vsem tem in o prejšnji vladi ne gre izgubljati dodatnih besed. Zanimiva pri tem je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsojalo o vsebinsko sorodnih razrešitvah nekaj direktorjev na Madžarskem in v Romuniji. Odločilo je, da je razrešitev dokončno mogoča šele, ko se konča sodni postopek, ki se je začel s tožbo takega razrešenca. Kjer delujejo sodišča normalno hitro, je to slišati razumno, pri hitrosti naših sodišč – pri čemer ne bi želel soditi o njihovi kadrovski zasedenosti, pristojnostih, ustreznosti predpisov itd. – pa je to slišati utopično. Pri meni je zadeva na upravnem sodišču od vloge do prve in edine glavne obravnave potekala dve leti in pol.

Potem je z državnozborskimi volitvami aprila 2022 prišla nova oblast, ki je obljubljala popravo krivic tudi razrešenim direktorjem, izključno strokovna merila in pri tovrstnih imenovanjih upoštevanje izkušenj brez zahtev po pripadnosti stranki in podobno ... Ko razumen človek v Sloveniji sliši take obljube, se mu morajo oglašati opozorila, katerakoli vlada že vodi državo. Ko pa je že tako rekoč sestavljena vlada po veliko neuspelih poskusih iskanja področnega ministra za področje kmetijstva ter gozdarstva končno našla »žrtev« za zasedbo ministrskega položaja (Ireno Šinko) in poskrbela za imenovanje državnih sekretarjev ter direktorjev direktoratov, se vključi v možganih še zadnji alarm. Tudi mene so iz Gibanja Svoboda vprašali, ali me zanima mesto državnega sekretarja, in vljudno sem odgovoril, da nisem politik, da bi me pa ponovno zanimalo mesto direktorja zavoda, saj to delo lahko opravljam zaradi bogatih izkušenj na tem področju. To je bilo tudi v interesu kasneje izbranega državnega sekretarja za področje gozdarstva dr. Darija Krajčiča in na treh sestankih sva se glede tega dogovorila o vseh podrobnostih. No, na moje presenečenje me je podučil, da bi bila morda z imenovanjem za direktorja lahko težava, ker naj bi bil v sporu z vlado zaradi vložene tožbe za preteklo razrešitev. Namignil sem mu na »svobodne« obljube o rehabilitaciji, pa mi je odgovoril, da je vlada kontinuirano le ena, ne glede na barvo in ime, ter da če sem tožil »janšiste«, sem zdaj pač v sodnem sporu z »golobi«.

Vsega skupaj nisem prav dobro razumel, a na njegovo pobudo in ob domnevni pripravljenosti vlade, da zaključi sodni spor z mano s poravnavo, sem poleti 2022 na vlado poslal vlogo, da bi sodni spor o razrešitvi končali z mediacijo. Vlada je za to pooblastila matično ministrstvo, kjer sem neposredno vodstvu ponudil, da se znebi nekdanjih sramotnih obtožb zoper mene in da tudi kar samo predlaga višino odškodnine. Vztrajali so pri mojem pisnem predlogu za pogajanja in predlagal sem običajnih šest plač odpravnine ter priznanje nezakonitosti razrešitve. Mimogrede: šest plač je nekajkrat manj od tega, kar bo morala vlada izplačati zdaj. Ministrici Šinkovi sem osebno povedal, da to ni moja zadnja ponudba in da mi gre prvenstveno za brisanje nezakonitega madeža. Javno priznanje napake in opravičilo bi naredila svojevrsten čudež, a kaj, ko se zdi to nekaterim tako težko. Na upravnem sodišču smo avgusta 2022 izposlovali mediacijski narok in po več kot mesecu dni »razmišljanja« ministrstva za kmetijstvo sem dan pred narokom dobil pisno obvestilo ministrice Šinkove, da ministrstvo ni zainteresirano za poravnavo z mano. Brez kakršnihkoli pogajanj, dodatnega pogovora, obrazložitve, vse v enem stavku. Verjetno tudi brez razmisleka o razmetavanju državnega denarja ob tožbi, ki se je že od začetka zdela zame dobljena – tako je menil prenekateri predstavnik ministrstva. Če je imel kdo občutek, da je prejšnja vlada z državnim denarjem ravnala razsipno, ali je bilo v tem primeru kaj drugače? Sam razlik še nisem opazil.

Dogovor o mediaciji in verjetni vrnitvi na mesto direktorja zavoda je očitno veljal le do obiska (so)odločevalcev, treh predstavnikov lovskega lobija iz državnih lovišč, ki so očitno poklicani (ali moderneje: stranka v postopku) tudi za imenovanje direktorja Zavoda za gozdove Slovenije. Sestava trojke je bila skoraj enaka tisti, ki me je odstavljala. Mimogrede: njihova imena poznam iz ust vplivnega predstavnika Gibanja Svoboda, a me morate razumeti, da gre v tem primeru navsezadnje za oborožene ljudi ob vseh hvalevrednih ostrih merilih, ki dovoljujejo nekomu posest orožja, zato imen ne želim navajati. Kontinuiteta pač, ki je stalnica, ne glede na barvo vlade. Njihova vztrajnost je lažje razumljiva ob dejstvu, da so zadaj tudi bogate tradicionalne lovske denarne postavke, ki gredo mimo delodajalca, med drugimi tako imenovana lovnina ali za nepoučene napitnina lovskemu vodiču ob uspešno izvedenem lovu, pa ponekod priročne prenočitvene zmogljivosti družinskih članov državnih lovcev in še marsikaj. Najverjetneje so taki prejemki pri nas od vlade celo požegnani, čeprav po kodeksu ravnanja javnih uslužbencev velja prepoved sprejemanja daril, še posebej denarnih, ki so nagrada za opravljanje javnih nalog. Stari rek tudi pravi, da je lovska služba težka, a ni jih malo v državnih loviščih, ki vlečejo zaposlitev daleč čez štiri desetletja, potrebna za upokojitev. Če bi ti junaki nastopili v Planici, bi svoje polete vlekli naravnost »v poden«. Najverjetneje gre to vztrajnost do zadnjega diha res pripisati izključno lovski strasti, iskrenim željam po varovanju narave, izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela s področja divjadi, čeprav imajo pri tem nekoliko smole s povprečno precej nizko ter z divjadjo nepovezano izobrazbeno strukturo. Njihov vpliv je dodatno zanimiv tudi zato, ker so lovci po svoje ob znanih lastnikih gozdov ter kmetijskih zemljišč, kjer živi in se hrani državna divjad, le vrsta uporabnikov nelesnih funkcij gozdov, tako kot gobarji, nabiralci borovnic ali sprehajalci, predmet njihovega veselja pa ima ogromen vpliv na gozdove. In lastnikov gozdov o morebitnem kandidatu za direktorja zavoda, ki usmerja razvoj tudi njihovih gozdov, seveda nihče nič ne vpraša, čeprav jih je več kot 400 tisoč, z družinskimi člani pa dober milijon. Res pa je, da lastniki gozdov večinoma niso oboroženi.

Verjetno je splošna pozitivna izkušnja ljudi v sorodnih razrešitvah s položajev med drugim ta, da se človek temeljito znebi pijavk, ki so bile zaradi koristi pod krinko nekega kvaziprijateljstva prisesane nanj. Že bistveno prej kot vi, na primer že ob sestanku oblasti z lobijem, izvejo, kam se po novem splača obrniti jadra. Naenkrat po letih in desetletjih »prijateljstva« zavlada tišina, nič več ni kratkih sporočil, elektronske pošte, telefonskih klicev, čeprav so vas prej – seveda iz lastnih egoističnih potreb – bombardirali prek teh naprav ob petkih in svetkih.

Že v osnovni šoli bi učenec za tako slaboumen spis dobil cvek, nič bolje pa ni bilo s »prostimi spisi« kasneje v sodnem postopku, ko smo si izmenjavali odgovore na tožbo.

Ob koncu poletja 2022 je bil objavljen razpis za direktorja Zavoda za gozdove Slovenije. Nanj sem se prijavil z vsemi dokazili, izjavami in podrobno vizijo. Vse tako kot že nekajkrat doslej. Postopek je navadno tak, da kandidate najprej izpraša komisija ministrstva, primerne predlaga za razgovor z ministrico, ona pa odloči, koga bo predlagala vladi v imenovanje. Staremu vršilcu dolžnosti direktorja zavoda Janezu Logarju se je mandat iztekal, vabila na razgovor o kandidaturi pa ni bilo od nikoder. Nenadoma pa me pokliče eden od kandidatov in mi pove, da so bili razgovori s komisijo ministrstva prav tisti dan. Takoj sem napisal elektronsko sporočilo vodji razpisa na ministrstvu, ali sem morda oddal nepopolno vlogo ali kaj podobnega. Gospa me je čez pol ure poklicala po telefonu in mi povedala, da so mojo pošto v sprejemni pisarni ministrstva dobili, a so jo vrgli stran, ker je bilo tisti dan veliko pošte.

Lahko si mislite, kaj vse ti šine skozi možgane glede mogočih vzrokov za tako dejanje, ki šteje v normalnem državnem podjetju med razloge za odpoved delovnega razmerja pristojni osebi. Ji je bilo kaj takega naročeno? Obstaja seveda možnost, da ne, ampak po mojih informacijah ta oseba ni dobila niti opomina. In kar je najbolj običajno v takih situacijah, je to, da dobiš opravičilo predstojnika organa (ministra ali državnega sekretarja), ki naj bi delal v imenu in za dobro ljudstva ter uporabnikov. Spomnim se veliko primerov, ko sem se strankam kot odgovorna oseba v imenu zavoda opravičeval za nekatere napake posameznikov v več kot 700-članskem kolektivu zavoda, ker tako veleva poslovni bonton, ne pa zato, ker bi bil imel sam pri napakah karkoli zraven. Na kasnejšem razgovoru z ministrico Šinkovo sem se ob obema znanem opisanem dogodku zahvalil za možnost sodelovanja na pozneje pripravljenem pogovoru, a razen zadrege ni bilo nobenega pojasnila ali opravičila. Razumem, da kaj takega ni zmogla prejšnja vlada, ampak da tega ne zmore v vsem deklarativno boljša nova vlada? Če bi odgovorne osebe za nezakonita odpuščanja odgovarjale z vsaj desetimi odstotki kritja odškodnin iz svojega žepa, bi to že zagotovilo bolj premišljene poteze.

Ob imenovanju raznih funkcionarjev vlade v obrazložitve o izkušnjah novopečenih vodij pišejo vsaj na kmetijsko-gozdarskem ministrstvu tudi za popolne zelence, da imajo bogate izkušnje na svojih strokovnih področjih, vsestransko znanje iz vodenja itd. Če že ne poznaš kandidata – kar je v gozdarstvu za gozdarje skoraj nemogoče –, vprašaš o njegovih referencah spletni pregledovalnik in pogosto ostane zaslon popolnoma prazen. Pametna vlada bi lahko samo zapisala, da je pač imenovala nekoga na neko vodilno delovno mesto in pika. Tudi sedanja vlada se ne more upreti tradicionalnemu tovrstnemu lajšanju vesti pred lastnim ljudstvom in vsaj na gozdarskem področju uporablja opise dosedanjih izkušenj, ki najpogosteje bolj sodijo v zbirko pravljic bratov Grimm kot kam drugam, jasno pa nam je, kakšen vpliv na izbiro imajo verjetno članstvo v strankah in podobne »strokovne« reference izbranih kandidatov. Navaden državljan se ob tem nehote vpraša največkrat le troje: ali je vlada tako naivna in računa na slepo zaupanje ljudstva ali je do ljudstva tako podcenjujoča in računa, da je dovolj bebavo, da ne bo podvomilo, in morda še tretja, najugodnejša varianta, da se vlada pač rada z nekaj sarkazma malo pošali z nekaterimi svojimi funkcionarji, ker so bolj bosi v veščinah, ki bi jih od njih pričakovali.

Vsako imenovanje funkcionarja se, tako kot druge zaposlitve, konča s tem, da se neizbrani kandidati v osmih dneh po odločitvi obvestijo, da niso bili izbrani. Tako ravnanje od vseh zahteva zakon o delovnih razmerjih, globa za nespoštovanje tega določila je za delodajalca od 750 do 2000 evrov in za odgovorno osebo (predsednika vlade?) od 100 do 800 evrov. Do danes, minilo je približno deset mesecev, takega obvestila še nisem prejel. Takega ravnanja nisem bil deležen od nobene prejšnjih vlad. So prejšnje bolj obvladale svoj posel ali pa je bil razgovor ob kandidaturi za direktorja s komisijo in ministrico le zblefirana predstava po tistem, ko so mojo prijavo vrgli v smeti? Se morda kdo sprašuje, ali bom opustitev dolžnega ravnanja vlade naznanil pristojni inšpekciji? Potem ko sem v medijih prebral, da predsednik vlade (že gospoda Pahorja smo na enak način z volitvami spravljali v težave …) ne zmore živeti s plačo in da se skozi življenje prebija s prihranki, zagotovo ne, saj mu ne želim povzročati dodatnih sivih las.

K srečnemu koncu zgodbe sodi seveda tudi nagrada za državne lovske lobije. Predhodnike državnih lovišč so v Sloveniji ustanovili že nekaj mesecev po drugi svetovni vojni, čeprav bi človek pričakoval, da so se ljudje vsaj za nekaj časa nažrli večletnega pokanja ter vonja po smodniku, divjadi pa je takrat ostalo tudi le za vzorec. Eden od glavnih zapisanih razlogov za njihovo ustanovitev je bila lovska reprezentanca države. Dandanes je to seveda zapisano z lepšim novorekom in s prihodom nove oblasti je seveda tudi priložnost, da se po desetletjih vsaj preveri smisel nadaljnjega delovanja teh lovišč. Ampak ne: najprej je oblast za te lobije spisala pravilnik, po katerem bodo plačani iz proračuna tudi za dejavnosti, ki jih mora večina članov prostovoljnih lovskih društev plačevati iz lastnih sredstev, v postopku pa je še sprememba zakona o lovstvu, s katero bodo ta lovišča prenesena v novoustanovljeno samostojno družbo. Jih zares potrebujemo v vsem dosedanjem obsegu in za užitke 2000 do 3000 dovolj premožnih lovskih gostov na leto? Prva dama državotvorne veje oblasti, ki ji nedavno ni uspelo posvojiti gorile, rada pa na Koroškem zapoje kakšno skromnejšo verzijo partizanske pesmi, je v knjigo vtisov v Gozdni hiši na Mašunu zapisala približno takole: Ohranite nam lovišča s posebnim namenom. Saj človek ne ve, kaj bi si ob tem mislil, in verjetno bi bilo res bolje, da bi se nekateri namesto posvajanja živali in petja dosledneje držali svojega posla in s tem pred ljudstvom vsaj ustvarjali vtis, da obvladajo svojo obrt. Lobistom se pa očitno dobro piše in še naprej upravljajo tisto, kar bi sicer morali legalno izvoljeni na volitvah. Pa to ni edini lobi, ki vrti našo državo okoli svoje denarnice.

Seveda mi je jasno, kako se bodo na ta zapis odzvali nekateri omenjeni. Še zdaleč nisem zapisal vsega, kar v tem primeru vem. Morda kdaj pridem do knjige, ki bi povedala kaj več o tem, zakaj pri nadaljevanju takega upravljanja države najbrž nikoli ne bomo Švica.

Velika večina ljudi si je na zadnjih volitvah srčno želela konca še enega uničujočega -izma. Ali nam je uspelo, naj si odgovori vsak sam. Pri iskanju odgovora naj vas v času čakanja na »Švico« v vašem »kontejnerju« opogumlja izjava predsednika vlade prebivalki vzhodne Slovenije, ki se je zaradi nedavnega zemeljskega plazu morala preseliti iz lastne hiše v zabojnik in ji je gospod z nasmeškom rekel: »To je, kot da bi šli v hotel, si mislite. Na počitnice.« Gospe iskreno želim, da bi take »počitnice« trajale čim krajši čas in da bi se čim prej preselila nazaj v svojo hišo.