Živeti umetnost

Če pogosto obiskujete koncerte, živite v ljubljanski Šiški ali ste preprosto na tekočem z dogajanjem v prestolnici, ste zagotovo opazili osveženo zunanjo podobo Centra urbane kulture Kino Šiška. Zunanja stena enega naših najpomembnejših kulturnih dogajališč je pred natanko letom dobila novo veliko poslikavo, ki jo zaznamujejo impozantne vijolične, rumene in črne tvorbe. Za nekatere so zgolj estetsko doživetje, za druge iztočnica za potopitev v domišljijske svetove – sprašujejo se, denimo, ali so tvorbe živa bitja, in če so, zakaj se zdi, da živijo v distopičnem svetu.

Mural na Kinu Šiška je eno najprepoznavnejših del, ki jih je ustvaril Marko K. Gavez, znan tudi pod umetniškim vzdevkom Amor, eden najvidnejših predstavnikov mlajše generacije naših vizualnih ustvarjalcev. Pravzaprav sta ustvarjalne sile v interdisciplinarnem projektu v sklopu Ljubljana Street Art Festivala tedaj združila z umetnico knnz (Neža Knez). On je poskrbel za poslikavo, ona je gledalcem z digitalnim vmesnikom omogočila še interakcijo z grafitom. Šele tisti, ki z mobilnim telefonom odčitajo QR-kodo, odkrijejo prave razsežnosti poslikave: pred njimi oživijo nenavadne domišljijske podobe, ki delujejo, kot bi se pravkar osvobodile stenske poslikave in zaživele med nami.

Da so v Kinu Šiška k sodelovanju povabili prav Gaveza, ne preseneča, saj je med slovenskimi grafitarji dobro znan in spoštovan avtor. A še zdaleč ni le grafitar, je umetnik, zasidran v ilustraciji, čigar ustvarjanje sega še na področja slikarstva, grafike, zinov, stripa in animacije, in kljub mladosti že leta pomembno soustvarja domače, zlasti neodvisno umetniško prizorišče.

Rodil se je leta 1993 na Ptuju in že od mladih nog v rokah neprestano držal svinčnike in flomastre. Kot veliko otrok, odraščajočih ob koncu devetdesetih let, je precej časa preživel pred televizijskim zaslonom in kot spužva vsrkaval filme, serije in risanke, ki so ga navdušili s svojimi zgodbami in vizualno platjo. Spominja se, da je imel oče revije o grafitih, v katerih so bili ti stran za stranjo bogato dokumentirani. Zanj so bili eden zgodnjih umetniških navdihov – ko mu je oče kupil prvo skicirko, jih je dan za dnem prerisoval in se z zanimanjem potopil v njihovo estetiko. Nato je zbiral in prerisoval motive kart Magic: The Gathering in Yu-Gi-Oh!, ki so bile takrat priljubljen predmet izmenjave med osnovnošolci, sam pa se je navduševal nad njihovo bogato vizualno podobo, fantazijskimi liki in domišljijskimi svetovi.

V petem razredu osnovne šole je izvedel, da v Ljubljani obstaja »Oblikovna« – Srednja šola za oblikovanje in fotografijo – in nobenega dvoma ni bilo, da se bo vpisal tja. To ga je pripeljalo v prestolnico, kjer zdaj živi že polovico življenja. A nekje v tretjem letniku je šolo obesil na klin in s tem končal formalno izobraževanje, »Oblikovna« pa mu je dala veliko več kot to – tam je spoznal družbo podobno mislečih ustvarjalnih posameznikov, s katerimi je lahko risal in razpravljal o vseh vrstah umetnosti, to pa je bilo ključno za njegov umetniški razvoj. Pravi, da so kolegi in prijatelji zanj vir nenehnega navdiha, ne le zaradi neskončnih razprav o umetnosti, pač pa tudi zaradi skupnih bojev in podobnih življenjskih izkušenj, radosti in preprek.

Ilustracijo je imel vedno za primarni medij ustvarjanja, brez skicirke ni šel nikamor. V to veščino je največ vlagal, vedno se mu je zdelo, da skozi ta medij najlažje doseže vidne in oprijemljive rezultate. Ljubljana pa mu je odprla še neskončno polje drugih umetniških medijev, na primer grafitov, ki jih zdaj ni več spremljal le v knjigah, pač pa so postali resnični, oprijemljivi in dostopni. Ko se je seznanil z družbo ljubljanskih grafitarjev, se je veliko časa uril v tej ulični umetnosti. A ni želel zgolj posnemati in prenašati posameznih motivov na steno, zanimalo ga je tudi raziskovanje same linije ter možnosti izražanja, ki mu jih ponuja sprej.

Medtem so se mu počasi začela odpirati še vrata galerij. Prvo razstavo je imel leta 2013 v Strupeni galeriji pri ljubljanskem lokalu Lepa žoga, sledilo je več samostojnih razstav pa Bienale neodvisne ilustracije. Prvi stik s tujino je vzpostavil prek potujoče razstave OFF THE HOOK, ki je leta 2017 gostovala tudi v berlinski galeriji Neurotitan (v sodelovanju z galerijo DobraVaga).

Že v tistem času se je prek umetnice Nez Pez (Neža Jurman), s katero sta pogosto ustvarjala skupaj, seznanil z domačo produkcijo umetniških zinov – avtorskih del v knjižnih formatih, pogosto narejenih po načelu »naredi-sam«. V njih je prepoznal način, kako risbe, skice in ilustracije, ki so se mu kopičile predvsem v skicirkah in na domačih policah, združiti v smiselne celote, majhne likovne zbirke z rdečo nitjo. Tako je bil leta 2017 povabljen tudi k skupinski razstavi Zini! v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, ki je ponudila vpogled v domačo in tujo sodobno zinovsko produkcijo, tam pa je razstavljal skupaj z ustvarjalci, ki jih sam označuje za najpomembnejša imena domače zinovske in umetniške scene nasploh, na primer umetniški dvojec Beli sladoled, ki ga sestavljata Leon Zuodar in Miha Perne.

V ustvarjanju ga žene želja po eksperimentiranju, pri tem pa so zanj enako pomembni obvladovanje veščine, dizajn in domišljija. Že od nekdaj ga zanima »worldbuilding« – grajenje imaginarnih, fantazijskih svetov in ekosistemov. Navdihujejo ga industrijski prostori, mašinerija, infrastrukturni elementi in arhitekturni detajli. A pogosto sta zanj bolj kot motiv pomembna sama tehnična dovršenost in obvladovanje linije. Predvsem ga žene želja po neskončnem odkrivanju in raziskovanju različnih umetniških zvrsti, ki jih v ustvarjanju rad tudi združuje.

Je pa zanimivo, da njegove ilustracije in risbe povečini ostajajo črno-bele. Pravi, da zato, ker se z barvami še vedno lovi. Z njimi najraje eksperimentira na platnu, ki mu ponuja popolnoma drugačen način ustvarjanja, manj usmerjen k risbi in bolj h kompozicijam ter barvnim kombinacijam in kontrastom.

Na platnu bi si sicer želel ustvarjati veliko več in pogosteje, a trenutno nima možnosti za svoj atelje. Tako se v vedno manjših sobah v vedno dražjem mestu bolj posveča drugim oblikam ustvarjanja.

Priznava, da težko govori in piše o svojih delih. Prepričan je, da njegova umetnost najbolje govori sama zase. Znal pa je prepoznati priložnosti, ki jih vizualnim umetnikom ponujajo družabna omrežja, zlasti Instagram, kjer ima slika prednost pred besedilom. Prek tega omrežja je dobil že kar nekaj povabil k razstavam in sodelovanju pri umetniških publikacijah doma in v tujini. Leta 2021 ga je denimo Al Gofa, kanadski stripar, ki ga sam zelo ceni, povabil k soustvarjanju stripovske antologije Cry Punch Comics. V svojem prispevku je združil afiniteto do skrajno precizne in podrobne risbe z motiviko fantazijskih industrijskih, skoraj distopičnih svetov ter (anti)junakov, ki jih naseljujejo. Aprila letos pa je na podlagi povabila Russlla Mauricea, ki ustvarja pod imenom Gasius, imel samostojno razstavo v Tokiu, ki jo je pospremil tudi izid zina.

Pravi, da je življenje brez bojev in naporov stagnacija. A si za prihodnost vseeno želi nekoliko bolj urejenega in stabilnega življenja, predvsem kar zadeva finance in birokracijo, saj je prepričan, da bi mu to omogočilo večjo produktivnost, bolje odmerjen čas in bolj konsistentno likovno produkcijo. Predvsem pa si želi še naprej raziskovati nove likovne izraze, rad bi se bolj posvetil stripu in animaciji in preizkusil tudi v videoigrah. Da bi mu kdaj zmanjkalo navdiha in ustvarjalnega zanosa, pa se ni bati.