Film / Cvetje zla
Ob petdesetletnici filma Cvetje v jeseni se še vedno sprašujemo, zakaj je morala Meta umreti
Mileno Zupančič, ki je v filmu Cvetje v jeseni igrala Meto, po vseh teh letih še vedno povsod pričakajo s citrami. Bila je nepozabna. Ženska, ki na koncu filma umre, je vedno nepozabna.
© Arhiv Slovenske kinoteke, © Slovenski filmski center
»Kaj pa jaz?« dahne Mojca (Blanka Florjanc), protagonistka Galetovega filma Srečno, Kekec, posnetega pred natanko šestdesetimi leti. In doda: »Tudi jaz bi šla v planine.« Mojca je kakopak slepa. In Kekec (Velimir Gjurin), njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehte (Ruša Bojc), strašne gorske čarovnice, in njenega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi Mojci vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem na vsak način dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče potem Mojci vrniti vid? Da bi lahko videla slovenske planine? Da bi lahko uživala v pogledu na Triglav? Ne, vid ji hoče vrniti le zato, da bi lahko gledala njega, Kekca, patološkega narcisa, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.