Dediči Martina Krpana

Odgovornost pomeni vzeti nase dolžnost sprejeti posledice ali sankcije, kadar gre kaj narobe. Odgovornost je breme: je nekaj, kar nosimo. Je tudi lastnost človeka, ki si prizadeva izpolnjevati dolžnosti, nekoga, ki si to breme zavestno nalaga na ramena. Tak človek je odgovoren, sprejema odgovornost za svoja dejanja. V tem pomenu je odgovornost vrlina, ki jo učimo otroke, od njih zahtevamo opravičilo za neprimerno vedenje, in jo na sodiščih prek instituta priznanja krivde nagrajujemo; je lastnost, ki ljudi dela krepostne.

Odgovornost je najprej etična kategorija, vendar lahko zaobjema tudi druge vidike: lahko je kazenska, materialna, odškodninska. Lahko je osebna in izhaja iz naših individualnih dejanj, lahko pa je objektivna in izhaja iz funkcije, z nastopom katere smo neko odgovornost prevzeli nase. Človek pa je lahko tudi odgovoren za kaj, ne da bi za to sprejel odgovornost. V takih primerih se odgovornosti oziroma krivde otepa: pred njo beži ali pa se pretvarja, da ga negativne posledice njegovih dejanj ne zadevajo. Kadar se je ljudje, še posebej, če gre za politične funkcionarje, izogibajo, jih je treba na odgovornost poklicati in poskrbeti, da za svoja dejanja odgovarjajo.

Politična odgovornost je ključen sestavni del politične kulture in zajema ne le zahtevo po visoki osebni integriteti, ampak tudi pripravljenost sprejeti objektivno odgovornost. Pri nas pa funkcionarji odstopajo zaradi nesoglasij, egotripov, ker se na primer sprejo ali skujajo, le izjemoma pa, kadar gre v službah, ki jih vodijo, kaj zelo narobe. Nemara je koncept objektivne odgovornosti zaradi navidezne neintuitivnosti res nekoliko težje usvojiti (minister se na primer izgovarja, da ne more biti odgovoren, saj za nepravilnosti ni vedel, a je odgovoren ravno zato, ker zanje ni vedel), toda to še ne pomeni, da nam gre toliko enostavnejša in bolj enoznačna ideja osebne odgovornosti kaj bolje od rok.

Težava z osebno odgovornostjo v kontekstu slovenske politike je namreč v tem, da nastopi šele, ko koga že ujamejo z roko v marmeladi – ali z ukradenim sendvičem v rokah. Tako je pač, če je osebna odgovornost na ravni delovanja najprej interpretirana kot odgovornost oziroma dolžnost poskrbeti za to, da nas pri nečednostih nihče ne zasači, nato pa še kot kazen za našo nesposobnost, če se nam to vendarle pripeti. Vsi delujemo po isti logiki, kadar se zadovoljno prešvercamo na mestni avtobus, plačamo vodovodarja na roko ali pač samo optimiziramo poslovanje svojega podjetja na račun države. Vsi smo dediči Martina Krpana, ki je pretentanje oblasti ustoličil za večno slovensko vrlino. Vsi mi, z oblastjo na čelu, ki nas pri majhnih davčnih nečednostih preganja, medtem pa sama lomasti po javnih financah v imenu interesov kapitala in tudi v imenu lastnih funkcionarjev.

Ne glede na to, kako močno se zgražamo nad skrivanjem prejšnjega predsednika vlade pred vročitvijo sodne pošte, izogibanju generalnega direktorja RTVS odpovedi delovnega razmerja, zavestni odločitvi funkcionarjev ŠOU, da raje plačajo globo kot razkrijejo očitno obremenjujoče dokumente, je naša odgovornost, da z enakimi vatli obsodimo tudi manj vulgarne, manj burleskne in robate, morda nekoliko bolj umetelne, a vendarle prav tako sporne poteze – ali manko potez – tako imenovane druge strani.

Oblast, ki polaga račune samo še sama sebi, je oblast, ki ne razume, da je na položaju le po pooblastilu ljudstva.

Ko so se vodje zdaj koalicijskih političnih strank med predvolilno kampanjo navdušeno udeležili javne tribune v organizaciji iniciative Glas ljudstva, so si prostovoljno naložili odgovornost civilni družbi in pridobili politični kapital, ki jim je pomagal do izvolitve. Zdaj pa, ko so na oblasti, bremena te odgovornosti očitno ne želijo več nositi. Na vabila iste iniciative se ne odzivajo več, civilni družbi torej enostavno nočejo več odgovarjati. Povsem skladno s premeteno logiko neoliberalnega kapitalizma svoje nekdanje kritike rajši interpelirajo v soodgovornost oziroma sokrivdo ter izbrane posameznice in posameznike iz civilne družbe potegnejo v ta ali oni svet. Že s samim imenovanjem jim malo obrusijo kremplje in zavežejo jezik, nato pa uprizorijo zgroženo čudenje nad neizogibnim dejstvom, da se njihovi politični nasprotniki glasno sprašujejo o avtonomiji in integriteti teh posameznikov. Ko bo namreč slej ko prej ost kritične civilne družbe usmerjena tudi v poteze oblasti, bo to le še otopela in impotentna sled revolucionarnega naboja in angažmaja, ki jo je lani pomagal ustoličiti.

Vseeno je, ali se oblast politični odgovornosti izogiba zaradi teženj po avtoritarnosti, zaradi korupcije, nepotizma ali uveljavljanja partikularnih interesov ali pa zgolj zaradi oblastniške arogance. Mestna drevesa v vsakem primeru padajo, avtonomni prostori se krčijo, proračun vojske debeli, javno zdravstvo in socialni sistemi dihajo na škrge, z migranti še vedno ravnamo nečloveško, prepad med revnimi in bogatimi pa se vztrajno poglablja. Oblast, ki polaga račune samo še sama sebi, je oblast, ki ne razume, da je na položaju le po pooblastilu ljudstva – in da to pooblastilo s sabo nosi odgovornost zavezanosti višjim demokratičnim standardom, korektnosti, spoštovanju pravnega reda, transparentnosti, postopkovni higieni, pa tudi večji ponižnosti, dobrohotnosti in zavzemanju za skupno dobro, kot jih lahko kadarkoli terja od ljudstva. 5