Minister, ki je dobil nogo

»S tem, ko mi je predsednik vlade 7. julija po petminutnem razgovoru ponudil v podpis odstopno izjavo, katere sam nisem napisal, a sem jo podpisal, sem potreboval nekaj časa, da sem v celoti razmislil o vsem dogajanju. Hkrati sem si moral urediti zaposlitev in socialno varnost. Verjamem, da lahko to razumete,« je te dni državni volilni komisiji (DVK) pisal Danijel Bešič Loredan.

Pismo se bere kot izpoved nekoga, ki je moral nepričakovano končati intimno razmerje in zdaj delodajalca prosi za razumevanje, ker se je dvakrat izognil vročitvi urgentne službene pošte, saj se mu je 7. julija sesul svet.

A ne gre za nič intimnega. Bešič Loredan je bil minister. Enaindvajseti pristojen za zdravstvo od leta 1990, če štejemo tudi ministra (Karl Erjavec) in tri predsednike vlade (Alenka Bratušek, Marjan Šarec, Janez Janša), ki so v zadnjih 33 letih začasno prevzeli naziv »v funkciji ministra za zdravje«. Obramboslovec Janša ga je nosil dva meseca, od 18. decembra 2020 do 23. februarja 2021, elektroenergetik Robert Golob pa zadnji mesec.

Še več. Bešič Loredan je bil minister, ki je (in za to ni odgovoren) dobil vse: popolno bianko menico in na koncu že napisano odstopno izjavo. Sam povezave med obema očitno ne vidi.

A vendar – na podlagi interventnega zakona je poskusno uvedel neomejeno plačevanje vseh zdravstvenih storitev in (šele) po tem, ko je bilo porabljenih več kot sto milijonov evrov javnega denarja, dokazal, da neomejene količine denarja težave ne rešijo. V resnici je še huje. Če ponovimo le dve ugotovitvi ZZZS, ki ju je v Mladini povzel kolega Borut Mekina: neskončno plačevanje vseh zdravstvenih storitev je izvajalce usmerilo »v izvajanje enostavnejših storitev, ki bistveno ne prispevajo k sanaciji stanja, in zato ni prineslo vsebinskih izboljšav, torej prednostnih oziroma pomembnejših zdravstvenih obravnav, zmanjšanja števila oseb, ki čakajo na storitve nedopustno dolgo, ali večje kakovosti zdravstvenih obravnav za zavarovane osebe«, hkrati naj bi ukrepi »še povečali prehode kadrov iz javnih zdravstvenih zavodov v zasebni sektor«.

Poglejmo podrobneje obdobje od januarja do marca letos, ko je bilo za Loredanov eksperiment porabljenih 58,5 milijona evrov. Od tega sta oba klinična centra, UKC Ljubljana in Maribor, dobila le 14 odstotkov, zasebniki oziroma koncesionarji pa 36 odstotkov teh dodatnih sredstev. Med njimi je največ, 1,3 milijona evrov, dobilo podjetje Arbor Mea, specializirano za artroskopsko kirurgijo, zlasti kolena, rame, gležnja, sledila je Estetika Fabjan z 959.565 evri. Kirurgija Bitenc, kjer je Loredan med ministrovanjem delal štiri ure na teden, je zgolj v omenjenih mesecih prejela dobrega pol milijona, 562.477 evrov. Med prejemniki pa ni najti koprskega Medicinskega centra Šalara, katerega soustanovitelj je Loredan in kjer je med ministrovanjem delal še dodatne štiri ure na teden.

»V tem trenutku se iz politike umikam v celoti. Sam si ne predstavljam, niti ne želim si, da bi po vseh dogodkih tvorno sodeloval kot nadomestni poslanec stranke Gibanje Svoboda. Sem zdravnik, specialist ortopedske kirurgije, in želim nadaljevati svoje poslanstvo v miru in v dobrobit ljudi ter njihovega zdravja,« je zapisal v pismu DVK.

Velika odgovornost je porabljati javni denar in velik privilegij je oditi le s podpisom odstopne izjave. Morda pa je to res tista zgodba o uspehu, ki jo je Bešič Loredan »na neki način« videl v svojem interventnem zakonu.