Komentar / N'toko: Naša katastrofa
Nas je šok deroče vode streznil, okrepil solidarnostne sisteme in postavil človeka pred dobiček? Hudič se vedno skriva v podrobnostih.
Katastrofe, tiste zares velike, vseobsegajoče družbene katastrofe, nas udarijo na dva načina. Prvi udarec nam zada narava. To je direkten šus v glavo – šamar, ki nas zbije na tla, še preden dobro vemo, kaj se nam je zgodilo. Kjer so bile pred minuto še hiše, ni več ničesar. Naši bližnji brez opozorila izginejo. Naše življenjske poti so v sekundi obrnjene na glavo. Tako deluje narava – direktno in brezobzirno. Drugi udarec je človeški in pride z zamikom. Ko je najhujše že za nami in se začenjamo postavljati na noge, se okoli nas odvijajo odločilne spremembe, na katere se ne zmoremo odzvati. Proračuni so na hitro zdesetkani. Bencin in mleko sta naslednji dan nerazumno dražja. Novi zakoni se vrstijo z vrtoglavo hitrostjo. Nekateri obogatijo, drugi se utapljajo v dolgovih. Marsikaj, kar se je še včeraj zdelo nemogoče, postane stvar zdrave logike. Ko končno zajamemo sapo, ugotovimo, da nismo več ista družba. Avtorica Naomi Klein je to nekoč poimenovala »kapitalizem uničenja«. Katastrofa vedno premeša karte in prinese spremembe v razmerjih moči … za delavstvo so to največkrat spremembe na slabše.