Saint Omer

zelo za

Mati.

Rama (Kayije Kagame), genialna pisateljica in profesorica književnosti senegalskega rodu, ki je zanosila z belcem, ki ima hladen odnos z materjo, ki ji noče povedati, da je noseča, in ki se boji postati mati, iz Pariza odpotuje v Saint Omer, kjer sodijo Laurence Coly (Guslagie Malanga), genialni senegalski priseljenki in študentki filozofije, ki je zanosila s precej starejšim belcem, ki je imela z materjo hladen odnos, ki materi ni povedala, da je noseča, in ki ni več hotela biti mati – svojo petnajstmesečno hčerkico je utopila v morju, v valovih pri Bercku, rekoč, da bo »tako vse enostavneje«. Ko jo sodnica (Valérie Dréville) vpraša, zakaj je umorila svojo hčerkico, brezizrazno odvrne, da ne ve in da ne pričakuje sočutja, a da upa, da ji bo na to vprašanje odgovorilo sojenje, ki potem res izriše toksično okolje, v katerem ni imela nobenih možnosti: sovražnosti, ki so jo stiskale v belski družbi, nevidnost, v katero je bila prisiljena (še celo oče njenega otroka, mevžasti, pasivno-agresivni kipar, jo je skrival), zlonamernost, ki je grozila njeni hčerkici (ni hotela, da jo vidijo z otrokom), strah pred neuspehom, socialna osamljenost (brez zdravstevnega zavarovanja, brez službe, brez diplome ipd.), srhljiva prekarnost (obsojena je na večno negotovost, vsako jutro ji bo slabo), moška toksičnost (skrb za otroka je prepuščena ženski), hladna mati (Salimata Kamate), ki je ni naučila, kako biti mati (zato se je morala materinstva naučiti z interneta), trk kultur, ki jo je utrujal, mučil in deprimiral, rasizem (porota je itak belska in še celo njena profesorica se na sojenju sprašuje, zakaj ni namesto hladnega, racionalnega Ludwiga Wittgensteina raje študirala kakega filozofa, ki je »bližje njeni kulturi«). Vse to pomeni, da je rodila otroka, ki ga ni nihče odobraval. Otroka, ki ga ni nihče hotel.

Tožilec (Robert Cantarella) jo prikazuje kot lažnivko, toda: da bi preživela med vsemi tistimi predsodki, diskriminacijami in marginalizacijami, je morala lagati. Tožilec ji tudi očita, da daje dvoumne in protislovne odgovore, toda njeni dvoumnost in protislovnost sta le odgovor na družbo, ki ima do žensk dvoumen in protisloven odnos. Morila je pod vplivom »zlobnega očesa«, »čarovništva« in »halucinacij«, pravi, toda to, da jo preganjata »prekletstvo« in »čarovništvo«, očitno ni le njena halucinacija, kakor ni le njena halucinacija »zlobno oko«, ki ženske neprestano objektivira, demonizira in ponižuje. Laurence je pošast – toda v družbi, ki ima vse ženske za pošasti. Film Saint Omer – Medeja 2.0 – je res posnet po resnični zgodbi. (Kinodvor + VOD)

oIdZzLZTNls