Levica na razpotju
Kako si Miha Kordiš in njegovi privrženci predstavljajo prihodnost stranke?
Vodilna trojka Levice: Miha Kordiš, Asta Vrečko in Luka Mesec po prvem krogu volitev za predsednika republike
© Željko Stevanić
Politične stranke niso nikoli povsem homogene, niso kot monoliti – zgolj konstrukcije, ki bi jih tvoril en sam blok kamna. V njih sedijo ljudje z različnimi prepričanji, z različnimi interesi in pričakovanji. Ena pomembnejših nalog vodij strank je, kako sredi te kakofonije različnih glasov poskrbeti, da se bodo vsi počutili slišane, in kako hkrati ustvariti orkester, ki bo igral čim bolj ubrano. To ni preprosta naloga, spodleti tudi najbolj pretkanim in izkušenim politikom. Stranka LDS je bila, ko je bila najmočnejša, polna konfliktov – med natofili na eni strani in natoskeptiki na drugi, med bolj liberalnimi in bolj k cerkvi nagnjenimi posamezniki ... in ne nazadnje: med vodstvom stranke in njenimi lokalnimi odbori. Prav zadnje, občutek prikrajšanosti lokalnih odborov, je bilo posebej izrazito pred četrtim, portoroškim kongresom stranke leta 2002, ko so ti Janezu Drnovšku zadali manjšo zaušnico – in namesto Bogdana Biščaka, njegovega jasnega favorita, za generalnega sekretarja stranke izvolili Petra Jamnikarja.