Glas delavcem

Najprej spoznamo Vesno, ki dela v podjetju, kjer se bodo neustrezno zložene škatle vsak hip zrušile na delavce. Ali pa bo koga povozil viličar, saj vozniki preveč divjajo. Ali pa bo, ker zaradi prepovedi »čikpavz« vsi kadijo na hodniku, polnem omar s papirji, izbruhnil požar. »Kaj pa sploh dela to vaše podjetje?« vpraša glas na drugi strani pisalne mize. »Opremo za varnost pri delu prodajamo,« odgovori delavka.

Zaplet, s katerim se začne strip Ivana Mitrevskega Nevidna življenja, je, podobno kot pravzaprav vsi v nadaljevanju, komičen, a hkrati grenak. In več zgodb ko preberemo, bolj grenko postaja. Pričevanja, ki jih je zbral in v svojem prepoznavnem minimalističnem in humornem slogu izrisal Mitrevski, namreč opisujejo življenja resničnih delavcev, ki so se znašli v primežu nepravilnosti in kršitev pravic v resničnih podjetjih v naši državi.

Vse, kar je v stripu, se je torej res zgodilo, krivice, izkoriščanje, garanje prek vseh meja, po 11 ali 12 ur na dan. Resnične so z delom povezane zdravstvene težave, ki jih delavci najpogosteje blažijo z goro tablet (s protibolečinskimi, z antidepresivi, s pomirjevali). Ali pa poškodbe pri delu, za katere so na koncu največkrat krivi delavci sami – kaj so pa tako nerodni, da padajo po stopnicah ali z gradbenega odra. Resnična so neizplačila, prekarna delovna razmerja, zaposlitve prek agencij, s čimer si delodajalci znižujejo stroške, delavci pa so avtomatično manj zaščiteni in bolj ranljivi. Resnični so gazde, ki zaradi prenizkih kazni in večno kadrovsko podhranjenega inšpektorata za delo sistematično izigravajo delovno zakonodajo. Na hitro recimo zaprejo firmo in se tako ognejo izplačilu odškodnine po nezgodi na delovnem mestu. Le imena delavcev in delavk so spremenjena – zaradi zaščite njihove identitete in še bolj zato, ker niti niso pomembna, saj bi enake zgodbe lahko delili tudi drugi delavci. Problem je množičen, sistemski. In ni samo slovenski.

Ivan Mitrevski (1979), stripar in pisatelj, ki ga najbolje poznamo po delih za otroke, sicer pa filozof in sociolog kulture, je vse te zgodbe spremljal v živo, v pisarni Delavske svetovalnice, nevladne organizacije, ki se ukvarja z zagovorništvom in varstvom delavskih, socialnih in statusnih pravic delavcev in ostalih ranljivih skupin. Na njen sedež na Miklošičevi cesti v Ljubljani prihajajo tisti, ki se največkrat nimajo več kam obrniti, saj si jih institucije podajajo kot pingpong žogice.

Kakšen naval doživlja nevladna organizacija, priča že podatek, da petčlanska ekipa pod vodstvom Gorana Lukića vsak dan odgovori na med 40 in 100 zelo raznolikih klicev, hkrati pa se vsak dan tudi osebno sreča s številnimi uporabniki, ki prihajajo iz vseh sektorjev – z gradbinci, čistilkami, urednicami pri založbah, snemalci na televizijah, vozniki, delavci v gostinstvu, tovarnah ...

Lamin, ki ga spoznamo v stripu in je priseljenec iz oddaljene azijske države, je delal v papirnici. Kot garač je bil nepogrešljiv, a le, dokler je delal prek agencije. Potem ko si je s pomočjo Delavske svetovalnice izboril redno zaposlitev, mu pogodbe po šestmesečnem preizkusnem obdobju niso podaljšali. Uradno zaradi pomanjkljivega znanja slovenščine. »Prej sem pa znal dovolj dobra, porku madona?« se priduša v stripu.

»Vse te zgodbe se te seveda dotaknejo,« priznava Ivan Mitrevski. Kot angažiran posameznik in aktivist je delo Delavske svetovalnice spremljal že prej, kot prostovoljec jo je celo pripeljal v svoj domači Kamnik in bil ob teh srečanjih vezni člen med svetovalci in lokalnimi delavci. Nekoč pa je pomislil, da bi si delavci zaslužili ovekovečenje v stripu, in vodja Delavske svetovalnice Goran Lukić mu je dejal: »Neka novinarka je nekoč rekla, da so naši delavci nevidni. Postani neviden še ti, opazuj, pa boš nabral dovolj zgodb za svoj strip.«

Natanko to je storil. Dobil je svojo mizo, tiho opazoval dogajanje in risal. In opazil je precej več, kot je morda pričakoval – od tega, kako svetovalci za svoje uporabnike, kadar ti nimajo nikogar, skočijo tudi po paket z živežem na Zvezo prijateljev mladine, do drobnih pozornosti, čokoladic, ki jih delavci prinašajo v znak iskrene hvaležnosti.

Vse to je zabeležil v stripu, ki je pred nekaj tedni izšel v samozaložbi. Bi lahko zdaj pomenil pritisk na odločevalce, da bi zaostrili kazni in konkretno kadrovsko okrepili inšpektorat za delo, kamor se je s sedanjo vlado preselil tudi svetovalec Delavske svetovalnice Luka Lukić? »Vsi avtorji začnemo z veliko mislijo, da bo naša knjiga spremenila svet. A nam vedno znova spodleti,« je realističen Mitrevski. »Predvsem si želim, da bi delavci, ki bodo strip prebrali, spoznali, da za situacije, v katerih so se znašli in jih čutijo zelo osebno, niso krivi sami, temveč je današnji svet tako narejen, težava je v sistemu.«

Tudi vodja Delavske svetovalnice Goran Lukić je realističen. Pravi, da zgolj ta strip seveda ne bo spremenil načina delovanja nadzornih organov. A z njegovo pomočjo – in s pomočjo še enega umetniškega projekta, ki se ga je lotila Nika Autor, sicer tudi njihova uporabnica v sporu z Moderno galerijo – bi se zgodbe delavcev lahko bolj »pozunanjile«. »Med temi zgodbami in nadzornimi organi, ki bi se z njimi morali ukvarjati, je čistina. In na tej čistini je javnost. Ta je tista, ki se s pričevanji delavcev mora seznaniti, ki mora spoznati, da to ni neka eksotika, da to niso delavci tam nekje, ampak so tu, med nami. Po zaslugi Ivana Mitrevskega lahko spoznamo ne le njihove dosjeje, temveč tudi njihova življenja. Vse skupaj pa je začinjeno s humorjem, ki je na koncu pravzaprav vse, kar delavcu v takšni situaciji preostane.«

Ja, strip Nevidna življenja delavcem vsekakor daje glas. Hkrati pa jih ne glede na to, kako neznosne so bile njihove izkušnje, ne prikaže kot žrtve. Mitrevskega je med poslušanjem pričevanj namreč najbolj fasciniralo to, da so bili delavci, ki so se sklenili gazdam upreti, vsi po vrsti trmasti, ponosni. In to, da so svoje zgodbe delili, je bilo ključno, da se je ukrepanje zoper delodajalce lahko začelo in da so številni gazde nazadnje tudi odgovarjali – četudi pogosto ne toliko, kot bi bilo pravično.

Strip:
Ivan Mitrevski: Nevidna življenja
Založba: samozaložba, 2023
Cena: 24 evrov