Intervju / »Empatija je prvi korak na poti do sprave«

Slovita makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska (rojena 1974 v Skopju) bo v četrtek, 7. septembra, v ljubljanskem Kinodvoru slovenskemu občinstvu premierno predstavila svoj najnovejši celovečerec Najsrečnejši človek na svetu, koprodukcijo, pri kateri je sodelovala tudi naša produkcijska hiša Vertigo. Zgodba, ki (tudi s pomočjo absurdnega črnega humorja) odpira vprašanja, povezana s povojnimi travmami Sarajevčanov, se odvija na hitrostnih zmenkarijah, kjer protagonistka spozna človeka, ki je nanjo streljal med obleganjem Sarajeva.

Režiserka, ki se je sprva v Skopju in kasneje v Philadelphii šolala za slikarko in grafično oblikovalko, nato pa končala podiplomski študij na newyorški univerzi Tisch School of Arts, zdaj živi v Belgiji. Njeni izrazito družbenokritični, pogosto feministični in zadnje čase tudi precej satirični filmi v njeni domovini (in onkraj) dvigujejo ogromno prahu: Dan brez imena (2017) je celo pristal na črnem seznamu makedonskih cenzorjev.

Že njen prvi kratki film Veta (2001) je bil na Berlinalu, enem najpomembnejših filmskih festivalov, nagrajen s posebno omembo žirije, njeni celovečerci – posnela jih je že sedem – pa so poželi zmagoslavje na številnih filmskih festivalih širom po svetu. Njen predzadnji film, feministična satira Bog obstaja, ime ji je Petrunija (2019), je dobitnik kar tridesetih nagrad, med drugim dveh nagrad na Berlinalu, nagrade LUX in nagrade Art kino mreže Slovenije. Izjemno uspešen je tudi novi film Najsrečnejši človek na svetu, ki je bil z nagradami med drugim ovenčan na festivalih v Göteborgu, Pulju in kalifornijskem mestu Palm Springs, slavil pa je tudi na Festivalu slovenskega filma, kjer je prejel vesno za najboljšo masko, kostumografijo in manjšinsko koprodukcijo.

Nedavno ste izjavili, da bi zgodbo, ki jo pripovedujete v filmu Najsrečnejši človek na svetu, povedali slej ko prej, da je bilo to neizogibno, da ste le čakali na pravi čas. Zakaj je ravno zdaj pravi čas? 

To je osebna, resnična zgodba scenaristke, moje tesne sodelavke Elme Tataragić – jaz sem jo le prevedla v medij filma. Menim, da pripovedovanje vsake osebne zgodbe, še posebej pa takšnih, ki nosijo breme travmatičnih izkušenj, terja svoj čas. Pustiti ji moraš, da zadiha, da jo dobro prebaviš in razumeš. Dobro pripovedovanje zgodb zahteva distanco. Lahko bi posneli film o tem, kar se je dogajalo pred tridesetimi leti, a Elma je želela napisati nekaj sodobnega, nekaj, kar govori o današnjem Sarajevu. To je bila stvar iskanja prave forme, pravega konteksta, kar je bilo kot nekakšna sestavljanka iz tisočerih koščkov.