Komentar / Vlado Miheljak: Med idolatrijo in averzijo

»Zadovoljen sem z delom štaba in selektorja na čelu tega. … Aleksander Sekulić je prvi kandidat (za novega selektorja, op. a.).«

»… tudi sodniki so samo ljudje. Če vam odkrito povem okrog Lukovega obnašanja: Če bi vas jaz petkrat nadrl, bi me vi tudi enkrat nazaj. Iskali bi priložnost za maščevanje ... Edini, ki lahko to popravi, je on sam. In to je potrebno, ker njegov odnos vnaša živčnost v ekipo, v štab.«

»Ne pričakujem, da bodo imeli sodniki za Dončića drugačen kriterij, vem pa, da tudi oni preveč razmišljajo o njem. Pred tekmo se pogovarjajo, kaj mu bodo piskali in česa ne. To ni prav. Luka je izjemno pameten igralec in zna izsiliti osebne napake tekmecev, a to je njegova kvaliteta, s katero se morajo ukvarjati nasprotniki. Sodniki naj pošteno opravijo svoje delo.«

No, ne pričakujte prevelike objektivnosti, ko pišem o košarki. Ta pač spada med moje zasebne strasti. Strasti subjektivizirajo pogled. A vseeno, kar je subjektivno, ni nujno netočno. In moj subjektivni občutek mi pravi, da »politika« Košarkarske zveze Slovenije (KZS) ni na ravni potencialnega dometa moške reprezentance in tudi reprezentančnih akcij nasploh. Pred zdaj že davnimi šestimi leti se je reprezentanca povzpela na sam vrh evropske košarke, kar je bil izjemen uspeh, za katerega je bilo jasno vsakomur, ki vsaj malo razume to lepo igro, da se ne bo kar ponavljal. Kasneje je vselej, pač glede na aspiracije, kaj zmanjkalo. In tako se je kult reprezentance iz vsakega spodletelega poskusa začel počasi pretvarjati v zlovešči mit. V zgodbo, kakršno poznamo v naši soseščini – na Hrvaškem. Hrvati imajo slavno košarkarsko preteklost, a mizerno bero vse od sredine devetdesetih let.