Tisoč in ena noč / Zakaj ni nič bolj resnega od serij

Netflix je pred desetimi leti streamingu prepustil svojo prvo originalno serijo – Hišo iz kart. Posebnost te velike premiere je bila, da je bilo vseh trinajst epizod prve sezone na voljo hkrati – tistega »čarobnega« in »disruptivnega« prvega februarja. Sezona je trajala trinajst ur. Brez testov, brez pilota, brez uvodnih rekapitulacij »prejšnjih epizod«. Kot je rekel Beau Willimon, glavni scenarist serije: »Ni se ti treba vsak teden prodajati in ni ti treba vsak teden na avdicijo. Niti ti ni treba imeti občutka, da delaš televizijo. Nihče izmed nas ga ni imel. Za nas je bil to trinajsturni film.« Netflix, ki naj bi konzumente, kot je rekel eden izmed Netflixovih šefov, »osvobodil omejenosti linearne televizije«, je s to drastično, nezaslišano in neprecedenčno potezo odprl novo poglavje obsedenosti s serijami. Obsedenost s serijami je popeljal v dobo eksponentnosti.

Skrivnostni otok, ki velja za najadiktivnejšo serijo vseh časov, se je iztekel tri leta pred lansiranjem Hiše iz kart, ki je bila zdizajnirana za obsedence in zasvojence s serijami – za maratonsko gledanje, stampedno eksanje, krokanje, binge-watching, bingeing. Tega poslovnega modela so se potem naglo oprijele praktično vse pretočne platforme (od Huluja do Amazona), tako da je bingeing postal nova normalnost. In Newsweek je oznanil: »Kot se je izkazalo, je bingeing način, kako hočejo naši možgani gledati televizijo.«

Z odprtimi usti in okamneli od groze

Eksperti – od psihologov do psihiatrov – so hitro ugotovili, da je krokanje, binge-watching, le dopaminski fiks, le droga, le eskapizem, le pobeg pred stresno realnostjo, pritiski vsakdanjega življenja ter invazivnostjo in agresivnostjo socialnih omrežij. Namesto da bi se ljudje odklopili, se vklopijo v nov, drugačen, totalno imerziven svet, ki ga kreirajo serije. V tistem drugem »realnem« svetu se čutijo izgubljene in odtujene, v tem »irealnem«, serialnem svetu, v katerega mentalno zlezejo (okej – v katerem se mentalno »zataknejo«), pa začutijo »plemensko« pripadnost skupnosti, jasno, plemenu fenov serije in serialnosti, binge-watcherjem, s katerimi si imajo kaj povedati in »deliti«.

Obenem so vsi ti eksperti ugotovili, da ima bingeing tudi slabe, mračne plati – ko je serije konec, ljudje začutijo povečano stopnjo stresa, tesnobe, praznine, depresije, malaise. Dodajte še motnje v spanju, odkritje, da binge-watcherji dejansko sploh ne eksajo epizod, temveč tisti občutek, ki ga dobijo ob binge-watchingu, tisto srečo, ki jo vedno znova občutijo ob maratonskem multiepizodnem gledanju (občutek odvisnosti od serije), in razkritje, da so serije namerno narejene tako, da so adiktivne, zasvojljive (in da ciljajo nevronske poti, ki povzročajo heroinsko in seksualno zasvojenost), da so torej ukrojene tako (propulzivne zgodbe, karizmatični antijunaki, hipnotično skakanje sem ter tja, cliffhangerji, šokantni preobrati, mesijansko nasilje, provokativen seks, kinematični dizajn, hitchcockovsko nadziranje gledalčevega pogleda, gledalčevih misli in gledalčevih čustev ipd.), da gledalec ne more umakniti pogleda, da ga posesajo, da ga »transportirajo« v zgodbo, da se nanjo dobesedno prilepi, da ne more nehati gledati in da ne more zaspati.

Gledalec po eni strani nasede manipulaciji in pade v past, po drugi pa hoče natanko to: nasesti manipulaciji in pasti v past, navsezadnje, njegov bingeing – njegovo netfliksiranje, njegovo maratonsko, kompulzivno konzumiranje serije – izgleda kot produkt tistega razvpitega »fear of missing out« (alias FOMO), strahu, da ne bi česa zamudil. Noče, da gre kaj mimo njega. Hoče biti del Dogodka. Noče se narobe odločiti. Hoče biti zraven. Noče ostati zadaj. Hoče biti osredotočen, stalno buden, ažuriran, hiperinformiran, posodobljen, na tekočem, tekoč. S prstom na pulzu trenda. Hiperserializiran. Džanki, ki se ne umaže. Noče izpasti. Hoče biti »tam«. Ve, da je to »več kot televizija«.

Tu spominja na Fjodorja M. Dostojevskega, ki je leta 1862 pri štiridesetih prvič odpotoval v tujino. Zanjo je dotlej le slišal, a tja ga je, kot lahko beremo v Zimskih zapiskih o poletnih vtisih, ki jih je objavil naslednje leto v reviji Čas, vleklo od ranega otroštva, ko je v zimskih večerih z odprtimi usti in okamnel od groze in navdušenja poslušal, ko so starši pred spanjem brali napete gotske romane Anne Radcliffe, ob katerih se mu je ponoči bledlo, kot da bi bil vročičen. »V tujino sem se končno odpravil pri svojih štiridesetih, in seveda sem si želel videti ne le čim več, ampak vse, nujno čisto vse, ne glede na časovno stisko.«

Gledalec po eni strani nasede manipulaciji in pade v past, po drugi strani pa hoče natanko to – nasesti manipulaciji in pasti v past.

V dveh mesecih in pol je – včasih celo večkrat – kliknil na Berlin, Dresden, Wiesbaden, Baden-Baden, Köln, Pariz, London, Luzern, Ženevo, Genovo, Firence, Milano, Benetke in Dunaj. »Tudi če si ničesar ne bom podrobno ogledal, bom pa vsaj vse videl, povsod bil; iz vsega, kar bom videl, pa se bo že ustvaril nekakšen celosten vtis, nekakšen splošen pregled. Vso ’deželo svetih čudes’ bom uzrl naenkrat, s ptičje perspektive – kot bi z vrha gore zrl navzdol na obljubljeno deželo. Skratka, rodil se bo nekakšen nov, čudovit, močan vtis.«

To smo mi. Videti hočemo vse, nujno čisto vse, ne glede na časovno stisko in socialni kontekst (s prijatelji se bomo videli drugič, fukali bomo jutri ipd.), biti hočemo povsod, iščemo nov čudovit, močan vtis, vso deželo svetih čudes hočemo uzreti naenkrat, s ptičje perspektive, z odprtimi usti, okamneli od groze in navdušenja. Naloga novih tehnologij in načinov distribucije pa je, da nas strašijo – da radikalizirajo in ekstremizirajo naš strah, da bomo kaj zamudili. In prav izraz streaming najbolje povzema naš položaj – od povsod namreč teče in curlja, se cedi in izliva. Preobilje vsega. Čudežni kapitalizem. Streaming nam omogoča, da ostajamo tekoči – na tekočem. Z odprtimi usti in okamneli od groze in navdušenja. V permanentni krizi srednjih let.

In logično – vsi ti eksperti, psihologi in psihiatri, so bingeing, obsedenost s serijami, kmalu odsvetovali. Omejite gledanje serij! Disciplinirajte se! Štopajte se! Nastavite timer! S telefona odstranite pretočne platforme! Določite dneve za gledanje serij! Glejte po eno epizodo – in vsaka epizoda naj bo nagrada za neko opravljeno delo! Namesto piškotka.

Forma naroda v krizi

To je to – tako nekako je šla splošna »teorija« serij in obsedenosti z njimi. Kaj je narobe s to »teorijo«? To, da ničesar ne pojasni. V serijah vidi nekaj starega, ne pa nekaj novega. Kar pripisujejo serijam (da so le dopaminski fiks, droga, eskapizem, pobeg pred stresno realnostjo, pritiski vsakdanjega življenja ter invazivnostjo in agresivnostjo socialnih omrežij, da so imerzivne in adiktivne, da so past, ki te posesa, da vzbujajo občutek »plemenske« pripadnosti, da so produkt našega strahu, da ne bi česa zamudili, ipd.), ni nič posebnega, kaj šele radikalnega – vse to so prej pripisovali filmom, ceneni literaturi, pornografiji in računalniškim igricam, pa tudi alkoholu in drogam, če hočete. Še celo sam bingeing ni nič novega: mar ni izumitelj bingeinga sultan Šahrijar, ki v Tisoč in eni noči kompulzivno, maratonsko – noč za nočjo, tisoč in eno noč! – konzumira Šeherezadino serijo zgodb?

Ta »teorija« ne pojasni, kaj serijo notranje povezuje z našo dobo – in kaj našo dobo notranje povezuje s serijo. Ne pojasni, forma česa je serija. Ne pojasni, zakaj je serija govorica našega sveta. To stori francoski psihoanalitik Gérard Wajcman v sijajni, lucidni, elegantni knjigi Serija, svet, kriza, ženske, ki je izšla nedavno v prevodu Katje Zakrajšek in Petra Klepca.

Streaming nam omogoča, da ostajamo tekoči – na tekočem. Z odprtimi usti in okamneli od groze in navdušenja. V permanentni krizi srednjih let.

Za začetek, vzemite ameriške filme – o čem pripovedujejo? O mitih, izvorih, zgodovini, rojstvu Amerike, ki se je itak rodila v kinu, na filmu. Film je njen medij, njena projekcija, njena legenda, njeno mitološko podvzetje. »Scenariji filmov so ustanovni miti Amerike, ki tvorijo pripoved o njenem rojstvu, dajejo formo državi brez meja in se sklicujejo na ‘narod, ki prekipeva od narodov’, če se izrazim kot Walt Whitman.« Ameriške Iliade in Odiseje so filmi. Kino je bil »tovarna Amerike«, film je bil »tovarna mitov«. Nič več. Ali zgodovina še vedno nastaja v kinu? Nič več. Ali kino še vedno konstruira Ameriko? Nič več. Se lahko Amerika še vedno gleda na velikem platnu? Nič več.

(Spoiler ahead!)

»Na tem mestu na prizorišče stopijo serije.«

(Megaspoiler ahead!!!)

»Serija ni proizvedla nobenih mitov. Doslej. In malo verjetno je, da se bo to kdaj zgodilo. Njena narava ji tega ne omogoča. Rekel bi, da je do tega zadržana, celo sovražna. Serija, sodobna serija, ki se je rodila bolj ali manj v Ameriki in bolj ali manj v 21. stoletju (v zgodovinskem pogledu strokovnjaki pravijo, da so leta 2000 preprosto leta njene odraslosti), ne le da ne proizvaja mitov, ampak jih prej razgrajuje. Serije ne pripovedujejo zgodbe o ameriški Iliadi in Odiseji, niso projekcija države v procesu nastajanja, prej dekonstruirajo Ameriko.«

Serije Amerike ne mitizirajo in mitologizirajo, ampak jo demontirajo. Če se mitov že ravno dotaknejo, jih predelajo. Še več: serije so »razletena forma časa zgodovine, ki je v procesu razletenja«. Serija je torej »forma naroda, ki je na tem, da gre ravnokar narazen. In se razloči od svojih lastnih mitov. Nič čudnega, da dandanes odstranjujejo kipe.« Serija je forma tesnobe naroda, ki ga prežema pričakovanje radikalnih sprememb in radikalne prihodnosti, ko bodo manjšine postale večina in ko Amerika ne bo več »bela«, kar seveda pomeni, da je serija »forma naroda v krizi«. Serije prikazujejo realno Ameriko, toda po koščkih, »ponarejeno, zateženo, včasih grdo«, s svojo večplastnostjo nastopajo kot »simptom večplastne Amerike«, izpostavljajo »ostre robove realnega«, gledajo »pomanjkljivosti in rane današnje Amerike«. In vse te serije, bodisi drame ali komedije, prikazujejo »živo Ameriko« – Ameriko v krizi.

»Kino 20. stoletja je konstruiral Ameriko. V 21. stoletju televizijske serije Ameriko dekonstruirajo, piece by piece, serija za serijo.«

(Spoiler ahead!)

»Spričo tega velikega vala dekonstrukcije bi človek spontano pomislil, da so serije sodobnice 11. septembra, da so kar najtesneje povezane z izvornim pretresom, the Big One moderne dobe, z razpoko, ki je odprla novo tisočletje. Nova zgodovina je zrasla na Ground Zero, točki nič. Naše 21. stoletje je vzniknilo iz velike luknje.«

Aha: zadeti, podrti, razsuti stolpnici, totalno sesutje – »temelj serij«!

(Sledi preobrat!)

»Sesutje, matrica sodobnih serij!«

(Še en preobrat!)

»Sodobna serija, matrica sesutja.«

Naprava za odpiranje oči

Ni kaj, sesutje je bilo notranje gibalo serij že pred 11. septembrom 2001, ko so teroristična letala sesula Ameriko – spomnite se le, kako se je Tony Soprano, veliki mafijski boss, psihološko sesul in sesedel v psihoanalitičarkin naslanjač že kar takoj v prvi epizodi prve sezone Sopranovih (1999–2007). Toda zdi se, »kakor da bi serije naznanjale, seveda ne določene katastrofe, saj na njih ni nič magično preroškega, pač pa nov svet v nastajanju, v vznikanju, kakor da bi jih v njihovi dojemljivosti za globinske vibracije, ki jih seizmografi še niso zmogli zaznati, od znotraj vzgibal kolosalni bližajoči se tektonski premik tiste dobe, da so ga zmogle zaslutiti in opisati, še preden je do njega prišlo.« Serije, opisi padanja, rušenja, sesuvanja in razpadanja, so anticipirale zgodovino, vnaprej so jo osvetlile, povedale so nam tisto, za kar sploh niso vedele, da vedo – sama zgodovina pa jih je potem retroaktivno osmislila in legitimirala. Serije, »prepleti kritike in krize«, nedvoumno kažejo, da smo »vstopili v čas padanja«, v »nevihtne čase«, razčlenjajo simptome, razpoke, fobije, inhibicije, fantazme, enigme, protislovja in katastrofe sodobnega sveta, »postavljajo svet na ogled«, prodirajo v srž tega, kar muči in žre Ameriko in svet (spomnite se le serij Skrivna naveza, Na kraju zločina, Vojna generacija in Pokaži mi junaka), osvetljujejo »čustva sveta«, izpisujejo in dešifrirajo zlo, razpletajo mite in odpirajo oči. Serija je »odprto oko, ki gleda svet«. Kar pomeni, da je serija nasprotje televizije, antitelevizija: televizijo gledamo »kot uspavalno napravo«, »z zaprtimi očmi in zaspanim duhom«, serija pa je »naprava za odpiranje oči«. Prebuditi nas skuša v realno.

Ne, serije nam ne pustijo spati. »Serija ugasne televizijo in prižge duhove.« Nič čudnega, da je serija forma permanentne krize, v kateri živimo. Nekoč je krizi sledilo obdobje miru, danes pa krizi sledi kriza: kriza, kriza, kriza. Brez predaha. Brez počitka. Kriza je zavzela vsa področja – od ekonomije in zdravja do politike in morale. Krize se ne končajo več, niso več nekaj prehodnega, ampak so se poravnale v eno samo razpotegnjeno, nepretrgano, neskončno, permanentno krizo, hiperkrizo, ki je postala nova normalnost naše hipermodernosti. In iz tega kriznega sveta, iz tega veriženja kriz, ki se neprenehoma križajo in prečkajo, mešajo in hibridizirajo, iz te hiperkrize sveta je zrasla serija – »forma, ki izrašča iz sveta in ki gleda svet in nam ga daje v videnje«. Serija je forma, ki izraža svojo dobo, in sicer v smislu, »da jo napravi vidno ali berljivo zanjo samo, da jo napravi doumljivo« – da jo torej tolmači in izreka, da »po delih« kaže njeno resnico.

Serije, ki so kot ustvarjene za svet v krizi in za »upovedovanje krize-sveta«, so ultimativne kritičarke sveta (gledalce hočejo soočiti z realnim!), tako da ni dvoma: »Svet serije kaže svet serijske krize. Kriza je serialna, serija je njena forma.« Serija je tako kot kriza »mnogotera«, »sekvenčna forma v sekvenčni dobi« – neskončno sosledje epizod in nepreštevna množica serij, ki se bohotijo, širijo in mrežijo kot virusi. Serija in kriza sta popolni metafori tega hiperkriznega, hiperserialnega sveta.

Serije niso dobre za pripovedovanje ljubezenskih zgodb, temveč za pripovedovanje zgodb o razhajanju – in zgodb o ljudeh, razpršenih, razbitih in atomiziranih posameznikih.

»Serija se bolj in bolje kot vse druge forme kaže kot prava forma za čas krize, serijske krize,« zato so tudi serije »najboljše analize sodobnega sveta«, včasih skoraj marksistične, recimo Damnation (skrivna kronika ameriškega delavskega gibanja), The Expanse (slika brutalne in distopične neoliberalne eksploatacije narave, planeta in ljudi), Altered Carbon (frontalni napad na kapitalizem), Birminghamske tolpe (neliberalni gangsterizem v dvajsetih letih prejšnjega stoletja), Treme (razbijanje mita o prostem trgu) in Tovariš detektiv (za nekatere antikomunističen, za druge prokomunističen). In nasprotno: hiperkriza, ki nas je obšla kot slabo počutje, je odgovor na vprašanje, zakaj prav serije in ne raje kaj drugega. Še toliko bolj, ker živimo v »dobi no limit«, v »brezmejnem univerzumu«, v katerem je vprašanje mej človeškega – z vidika geopolitike, podnebja, bioinženiringa in umetne inteligence – absolutno ključno vprašanje. Spomnite se le serij Sense8 (serija o koncu vseh mej – identitetnih, spolnih, seksualnih, političnih ipd.), Orphan Black (serija o brezmejni seriji človeških klonov) in Most – v slednji razsekano truplo najdejo na ameriško-mehiški meji, tako da primer potem preiskujeta obe strani, ameriška in mehiška. »Brezmejnost je v sami srži serije« – kot tema in načelo. Ali bolje rečeno: serija ima »formo tega univerzuma«. Te nove globalizirane, fragmentirane brezmejnosti. Tako kot so nas filmi – od Resničnih laži do Obsednega stanja – pripravljali na 11. september, nas serije pripravljajo na brezmejni svet hiperkrize, bioinženiringa, umetne inteligence, velikobratskega nadzora, viralne konspirologije (teorija o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci«), terorizma, migracij, vojn ter brodoloma ideologij, verovanj in miselnih voditeljev, na novo dobo, v kateri so pod vsevidnim in brezmejnim nadzorom vsi, tako krivi kot nedolžni (spomnite se le serije Lov na osumljenca), v kateri užitek, trošenje, nakupovanje in zasvojenost zmagujejo nad vsem (»nad zakonom, nad pravili, nad ideali«), v kateri je kapitalizem, ki ljudem zapoveduje brezmejni užitek ( ja, »užitek je serijski«), odprt 24 ur na dan in v kateri Drugi – sovražnik – ne prihaja od zunaj, ampak je že tu, med nami, povsod in razpršen, tako zelo notranji in tako zelo nam podoben, »da smo on lahko kar mi sami«. Sama notranjost s tem postane »tuje, celo sovražno ozemlje«.

Mučenica krize

Serija – »kritična, fragmentirana forma razpadanja sveta«, »mehurček, ki zrcali peno sveta«, serijska pripoved o svetu v serijski krizi, »kritična zavest o prekarnosti sveta« (in naši lastni prekarnosti in absolutni nadomestljivosti, če pomislite na Igro prestolov, v kateri karizmatični junaki padajo – serijsko!), »vzorčni predmet našega načina trošenja, nagnjenega k vsesplošni zasvojenosti«, forma razbitega, raztreščenega, razsrediščenega, nelinearnega, zbeganega sveta, ki je izgubil nit in smer, podoba sveta brez orientacijskih točk, podoba dezorientiranega sveta, ki se »orientira samo še po svojih strahovih« – je torej »strukturirana enako kot svet oziroma na enak način destrukturirana«. Naša doba je »strukturirana kot serija«.

V serijah, produktih osuplosti nad permanentno hiperkrizo, neredom, bolečino in nelagodjem v civilizaciji (in »odgovoru na razbitine romana, ki se je izgubil v meglicah avtofikcije«), se vse množi in hkrati razpada, zato niso dobre za pripovedovanje ljubezenskih zgodb, temveč za pripovedovanje zgodb o razhajanju – in zgodb o ljudeh, razpršenih, razbitih in atomiziranih posameznikih, ki blodijo in trčijo drug ob drugega, a se zares ne morejo povezati. Kakor ne preseneča, da serije nastopajo kot »forme pripovedi v času svetovnega spleta, omrežja, kjer se nihče z nikomer ne poveže« (splet pač zgolj povezuje tisoč samot, brezmejno osamljenih, otrplih, kaotičnih, nemočnih in izgubljenih posameznikov brez očeta), tudi ne preseneča, da so same serije brezmejne, saj skušajo hkrati zasičiti vse ekrane tega sveta, da so prav droge ponavljajoči se motiv v serijah (Gandža, Kriva pota, Narcos, Kraljica juga ipd.) in da toliko serij – od Dexterja in Mindhunterja do Mentalista in Luthra – pripoveduje prav o serijskih morilcih.

Serija – »roman sveta«, »epopeja sveta«, »forma brezobličnega sveta«, »podoba razčaranja sveta«, »Biblija razčaranega ljudstva«, slika velike mutacije sveta in nove civilizacije – ni le izomorfna tej serialni dobi, v kateri vse nastopa serijsko in poteka prek serij (serija je res zakon!), ampak ji podeljuje tudi formo, s čimer jo dela »vidno in razvozljivo«. Navsezadnje, kaj drugega pa je serija, če ne prav »moment, ko kriza sama postane pogled«, nekaj brezmejno vizualnega, kompleksnega in zasvojljivega.

Serije trpijo za nas. »Serija je mučenica krize.« Mučenica brezmejnosti tega razpršenega, razbitega in razpadajočega sveta, ki ga je mogoče videti, upovedovati, upodabljati in uprizarjati le še po koščkih, fragmentarno, ne pa več enovito in celovito, kajti tudi sama pripoved je v krizi. Serija je forma te krize – forma poznega neoliberalizma.

Ženske novega tisočletja

Junaki serij so utrujeni, zmedeni, zlomljeni, zjebani, toda prehitele so jih ženske. Te so postale »kraljice v rastočem kraljestvu zjebanosti, vladarice v negotovem kraljestvu, ki ga nenehno pretresajo. Ženske so simptomi sveta.« Simptomi zjebanosti sveta. Wajcman jim pravi »razvaline«. Osvobojene so, »lilije po padcu hiše očetov, lilije po revoluciji«, nepodrejene, osamljene, včasih izgubljene – »ženske krize, kriznega časa, kritične ženske«, »ženske v krizi«, »simptomi sveta v krizi«, »bitja zunaj meje, zunaj norme, zunaj okvirov«. Tudi zunaj okovov.

Takšne so Sarah Linden, nesrečna detektivka iz oddelka za umore v seriji Ubijanje, superalkoholična superjunakinja Jessica Jones v istoimenski Marvelovi seriji, bipolarna Carrie Mathison v Domovini, superzasvojena superbabica Jackie v Sestri Jackie – »nove ženske novega sveta«, »ženske novega tisočletja«, »žive ženske, v katerih življenje eksplodira brez konca«, »kasetne bombe brez meje«, ki jih poganja »logika brezmejnega«. Ženske in serije so potemtakem iz istega sveta – onstran meje. Prekipevajo od življenja, ki ga ne more nič ustaviti. Kar jih prelevi v »pustolovke brezmejnega, uničevalke vsega«, »dekleta presežkov«, »ženske-katastrofe«, »hkrati zaželene in neukrotljive«, »brez meja, brez zakona, brez Boga, brez gospodarja, brez pomislekov in brez strahu«. Zato so prav brezmejne serije najprimernejša in najbriljantnejša forma za pripovedovanje o brezmejnih ženskah, o brezmejnosti in neumestljivosti ženskega užitka – o svobodnih, neposlušnih, predrznih, nevezanih, neizprosnih, nebrzdanih in odtrganih ženskah, silovitih poganjkih gibanja #MeToo, ki jim je nemogoče zagospodovati. »V kraljestvu serij so ženske kraljice sveta.«

Nič čudnega, da sta prelomni zbornik Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost (2011), prvo študijo o serijah pri nas, ki je zaradi konflikta interesov ne morem preveč hvaliti, uredili prav ženski, Jela Krečič in Ivana Novak, zato bom le citiral Jelo, ki svojo spremno besedo konča takole: »Svet je morda v krizi oziroma v krizah; serije so odraz in forma teh kriz, a mišljenje o serijah se niti ne zdi tako v krizi. Morda pa krize ne služijo le kapitalu, ampak tudi mišljenju, čigar edini interes je bolje mišljenj. Bolje misliti pa pomeni tudi bolje biti.«

Ali kot pravi Gérard Wajcman: »Potemtakem ni nič bolj resnega od serij.«