Eva Baltasar: Permafrost

+ + + +

Na smrtni preži

»Medikacija, medikacija in še enkrat medikacija. Dandanes je uspešen samomorilec pravi heroj. Na svetu je polno nerazumevajočih ljudi s certifikatom prve pomoči, vsepovsod so, neopazni in sivi kot golobice, toda agresivni kot matere. Kljubujejo smrti z masažami srca in učinkovitim heimlichovim prijemom,« je eno tipičnih usajanj pripovedovalke fragmentarne proze, ki se zaradi osrediščenosti okoli seksa in samomora sprime v romanček, izpod peresa Eve Baltasar (1978), sicer katalonske pesnice. Permafrost je njen prozni prvenec in menda predtekač v trilogiji, ki postavlja v ospredje pripoved žensk.

Ta iz Permafrosta je predvsem obsedena s samomorom. Pleza na nebotičnike in si zviška domišlja, da se bo zlahka prevalila navzdol, preži ob progi in se ukvarja s premislekom, ali je boljši ovinek ali ravnina, ki je nekako izpostavljena, vendar zagotavlja kritje in skritje, upa, da ji bodo kožna znamenja metastazirala, vse mogoče. Ves čas je našpičena, njena emocionalnost, tudi v lezbičnih odnosih, je zamrznjena, kot permafrost, in jo je težko ogreti.

Protagonistka ni deprasta suicidalka, ampak besneča na stanje sveta, na sestrino veselje ob ponovni zanositvi, besna na ignoranco tistih, ki življenje preživljajo brez misli na samoodstranitev, na tiste, ki jemljejo tablete za stabilizacijo, kot recimo sestra in starši, samo da ubijejo tisti izvorni in najbolj lastni, torej tanatološki gon, in potem se napol živi svaljkajo skozi življenje in o njegovih dobrobitih prepričujejo še druge.

Eva Baltasar seveda svojo protagonistko karikira, prenapenja njene dolge monološke izbruhe, s katerimi preglasi vse tiste, ki jo hočejo o čemerkoli prepričevati, recimo o vrednosti življenja. Da gre za komedijo, nas opomni že v naslovnem citatu iz Bernhardovega romana Potonjenec, tistega o treh pianističnih starih tečnobah, od katerih je eden res uspešen in genialen, zato druga dva toliko bolj nasikana. Podobno kot dolgi dih bernhardovskega stavka je tudi Permafrost ponekod izpisan v dolgem, nepretrganem stavku, ki izriva sogovornika, ki izriva vsako misel, če ni premočrtno usmerjena k izstopu, zatemnitvi, potopitvi, padcu, zastrupitvi, skoku pred pošast na tirih, vsemu, kar lahko skrajša to muko. Ne gre za eno tistih nedistanciranih pisanj, ki naj prikažejo dinamiko suicidalnosti in postopno okrevanje, temveč za kopičenje razlogov proti bivanju, ki pa so izpisani duhovito in cinično, tudi z uvidom v življenjske aporije.

Seveda je Eva Baltasar jezikovno senzibilna in inovativna, to ji omogoča ravno distanca do karikirane, čeprav čisto zares izpisane protagonistkine psihične mlake. Kratka poglavja, tisoč in ena misel na smrt, tisoč in en inovativen način, vmes pa veliko ukvarjanja z lastnim telesom in vse pregneteno s spomini na številne ljubice in tiste, ki jim to ni uspelo postati.