Mojca Kumerdej: Gluha soba

+ + +

Zvenenje in rjovenje tišine

Gluha soba je zvočno izoliran prostor, v katerem smo zaradi blokade zvokov od zunaj izpostavljeni lastnim notranjim procesom, poslušanju peristaltike, utripanja srca in krvožilnih magistral, zaradi tega je – menda – bivanje v takšnem zatesnjenem prostoru časovno omejeno, na dolgi rok tudi nevarno ali celo pogubno. Mojca Kumerdej je po zbirkah Fragma in Temna snov že z naslovom dala vedeti, kje je odmik od prejšnjih zbirk: to je predvsem določen čas, ko smo bili izolirani, socialno izpostavljeni vojaško odločnim in tudi glede mentalnega dometa temu primernim medijskim glasovom o kataklizmi zunaj, sicer pa zaprti v stanovanja in obsojeni na družabljenje na nedružabnih medijih. To je bil čas koronskega socialnega eksperimenta.

Gluha soba je zbirka osmih zgodb, ki so včasih pre(cej) dolge in malo tudi neekonomične v pripovedi, osredotočajo se na nefunkcionalnosti, povzročene z zapiranjem vase – ob temu primernih vse glasnejših notranjih svetovih, ki zdaj planejo ven. V Hiperborejcih, recimo, možak doživlja pritiske okolice, da bi se cepil, čeprav se sam pripravlja na preživetje v naravi, in naenkrat nastopi njegov trenutek: svetu se bo uprl, na črno kupljena puška bo poskrbela za ugodnejši izid upora. Druge so manj radikalne, bolj roalddahlovske, zelenjava na vrtu šepeta, naj se nagovorjeni prepusti njenemu vplivu, da bo torej pojeden, presnovljen, ali pa napetim protagonistkam v samotnih nočeh šepetajo omare in z ropotom že kaj sporočajo tapete. Ali pa o svoji nečedni vlogi pri kriminalnih poslih in pivskem početju slovenskih literatov in menjavi spola kot krinki za beg pred konkurenčno kriminalno organizacijo spregovori – denar.

Vmes je kakšna iz nabora blizu kmečki povesti, spisana o klenem tradicionalizmu, pa z obratno vrednostno oznako, recimo o orehu in sinovem samomoru zaradi nesprejetosti njegove spolne usmerjenosti. Zadnji dve, kot je za koronski čas sploh značilno, pa sta futurološki, zaradi izolacije se začnejo ljudem mešati črke in besede in razpad jezika potem popravljajo v prevzgojnih ustanovah, ali pa se osamljena uspešna ženska spoprijatelji s svojim avtom oziroma njegovo opremo, umetno inteligenco, in morda tudi zaljubi vanjo.

Gluha soba je zbirka nekoliko daljših zgodb od tistih iz prejšnjih avtoričinih zbirk, gre za novele z dogajanjem v daljših časovnih izsekih. Spisane so z ironijo, saj pripustijo h govoru solato, denar, stene in omare, pa tudi umi so bolj načeti, paranoični, protagonisti so načeti zaradi samote in nerazumevanja tistega, kar se dogaja zunaj in jim je odtegnjeno, prepovedano, notranje svetove dela izolacija vse bolj majave in negotove, glasovi, ki jih slišijo, pa so vedno glasnejši. Ena od prepoznavnih zbirk iz časa izolacije in pustošenja virusa.