V smrtnem objemu

Ko je bil leta 1948 ustanovljen Izrael, je bilo z domov pregnanih okoli tri četrt milijona Palestincev. Številni so se naselili v Gazi in na Zahodnem bregu, ki naj bi nekoč, čeprav nista geografsko povezana, tvorila palestinsko državo. Potem pa je Izrael junija 1967 vojaško zasedel še ti dve ozemlji. Leta 2005 je takratni izraelski premier Ariel Šaron zaukazal enostranski umik judovskih naselbin in vojaških oporišč iz Gaze z enim samim ciljem: odrezati to območje od preostalega sveta. Na kopnem ga je vojska zagradila s sistemom (tudi električnih) ograj in betonskih pregrad, podprtih z opazovalnicami oziroma ostrostrelskimi stolpi, na morju pa je palestinskim ribičem dovoljeno ribarjenje zgolj v pasu treh navtičnih milj vzdolž obale. Leta 2007 je bila zapora območja, tako rekoč, popolna. Izrael že 16 let nadzira in sistematično omejuje dostop vseh oblik pomoči v Gazo. To je namerna politika »brez blaginje, brez razvoja«, kot jo je že na samem začetku opisal takratni izraelski obrambni minister Ehud Barak. Gre za načrt, da prebivalce Gaze komajda ohranjajo pri življenju. Izraelski človekoljubni organizaciji Giša je oktobra 2010 na podlagi zakona o dostopnosti informacij uspelo pridobiti tajne dokumente ministrstva za obrambo, v katerih so navedeni matematični izračuni, koliko časa je potrebnega, da prebivalstvu v Gazi zmanjka vseh osnovnih zalog, nujnih za preživetje, oziroma, kot je zapisano, »da mu zmanjka zraka«.

Treba je razumeti, kaj to pomeni: Gaza je največje koncentracijsko taborišče v vsej zgodovini tovrstnih zločinov zoper človeštvo. Ena najbolj znanih izraelskih novinark Amira Hass je v časniku Haaretz februarja 2019 komentirala: »Na območju Gaze, ki je zaprto taborišče, živi približno dva milijona ljudi v enem od najgosteje naseljenih območij na svetu. (…) Pomanjkanje svobode gibanja jih je obsodilo na življenje, ki ga zaznamujejo brezposelnost, turobnost, revščina, bolezni, depresija, onesnažena voda in prst ter odvisnost od vse manjše [mednarodne] pomoči.« K temu je treba dodati še dva podatka: Gaza obsega 365 kvadratnih kilometrov; to je približno tako, kot da bi kdo naselil vse Slovence v občini Koper in Piran. In kot drugo, 47 odstotkov prebivalcev Gaze so otroci. Ne poznajo drugega življenja onkraj tega, ki ga je opisala Amira Hass.

Izrael je na seznam izdelkov, ki jim ni dovoljen uvoz v Gazo, uvrstil gradbeni material, številna zdravila in medicinske pripomočke, nadomestne dele za industrijo, dele za obnovo uničenega ali dotrajanega kanalizacijskega in energetskega omrežja, sadne sokove, higienske potrebščine, številne vrste hrane kot na primer nekatere testenine in čokolado, gorivo, kmetijsko orodje, gnojila, semena, igrače, žimnice, kuhinjske aparate, metle, kante za smeti, čistila, brisače, obleke, voščenke, knjige, glasbene inštrumente in tako dalje brez konca. Ozki pas morja, ki ga imajo Palestinci na voljo, ni zadosten vir preživetja; ribiči v glavnem ulovijo manjše ribe, ki so povrh vsega še zastrupljene. Po predvidevanjih agencij Združenih narodov se v morje iz območja Gaze vsak dan izlije od 50 do 80 milijonov litrov odpadne vode in drugih škodljivih odplak.

Razširjen vtis je, da so Palestinci nekakšne pošasti, redkokdaj pa je govor o tem, da se jim odrekata človečnost in človeka vredno življenje.

Palestinci, ki jih ponavadi vidimo na posnetkih, so zamaskirani pripadniki Brigad Al Kasama, ki je oboroženo krilo Hamasa, in drugih militantnih skupin. To utrjuje razširjen vtis, da so Palestinci nekakšne pošasti, redkokdaj pa je govor o tem, da se jim odrekata človečnost in človeka vredno življenje. Obsojeni so na vlogo zapornikov v Gazi in na vlogo žrtve izraelskega postopnega etničnega čiščenja na Zahodnem bregu ter obsojani, ko se temu kakorkoli uprejo. V obeh primerih so prekleti in se tega tudi dobro zavedajo. Vprašanje, ki ga redkokdo zastavlja zunaj zasedenih palestinskih ozemelj, pa je, kaj Palestincem sploh ostane.

Potomci nenehne vojne

Posnetek napada na Izrael, ki še najbolje ponazarja in razgalja vso bedo in tragedijo permanentnega izraelsko-palestinskega konflikta, prikazuje bager, ki ruši del ograde okoli Gaze. Nekaj sekund kasneje večja skupina borcev Al Kasama, nekateri med njimi na motorjih, vdre na jug Izraela, kjer so v nadaljnjih urah izvršili doslej nepredstavljiv pokol pripadnikov varnostnih sil in civilistov. A da bi sploh lahko izvedli krvavi pohod, so se morali ti borci najprej prebiti ven iz taborišča, v katero jih je zaprl Izrael. Vse skupaj je bilo videti kot napad statistov iz filma Pobesneli Max na državo z najmočnejšo vojsko na Bližnjem vzhodu.

Maja 2011 sem opravil intervju s političnim voditeljem Islamskega džihada Kalidom Al Bačem, v katerem je ta pojasnil: »Pravijo nam teroristična organizacija, a naš boj poteka na ozemlju Palestine, Judov ne napadamo zunaj nje. Borimo pa se proti ljudem, ki so nam in našim prednikom na silo odvzeli domove in nas pahnili v begunstvo. Nekoč je bila Palestina dežela vseh, potem pa jo je mednarodna skupnost z Resolucijo 181 v Generalni skupščini OZN novembra 1947 razdelila na arabski in judovski del. Evropa se je počutila krivo zaradi holokavsta, zato je Judom dala našo zemljo, da bi tako kompenzirala izključno svoje zločine. Ko je bil naslednje leto ustanovljen Izrael, je bilo več sto tisoč Palestincev pregnanih z domov in nešteti so bili ubiti, saj so Judje izvajali pokole v številnih vaseh in mestih. Združeni narodi so najprej govorili, da se bodo begunci lahko vrnili k svojim ognjiščem, iz tega pa nikoli ni bilo nič. Zdaj nas mednarodna skupnost miri, sočasno pa nam pravi, da je vrnitev domov na našo lastno zemljo nemogoča. Trpimo že od leta 1948, zato smo leta 1980 tudi ustanovili Islamski džihad. Vedeli smo, da je upor nujen, kot morajo tudi Izraelci vedeti, da bodo za to, ker nas zatirajo in pobijajo, morali plačati. Zasedba stane. Vse, kar bi radi dosegli, je pravica. Da naši ljudje ne bi več živeli kot živali brez dostojanstva. Palestinska oblast je dala Izraelu na voljo 30 let, da se to uredi, in kaj nam je to prineslo? Ramala [sedež Palestinske oblasti na Zahodnem bregu] se pogaja za vedno manjši kos zemlje. Za nas je pravi odgovor oborožen upor. Ko bo našim ljudem povrnjena pravica, si bomo prizadevali za mir z Izraelom.«

Opravičevanja dejanj Izraela in ignoriranje dolgotrajnega zatiranja Palestincev vodijo v teptanje ženevskih konvencij ter spodjedanje verodostojnosti univerzalnih človekovih pravic in demokracije.

Srhljivo je spoznanje, da bombe odmevajo na eni in drugi strani predvsem zato, ker je diplomacija gluhonema. Mohamed Dejf, poveljnik Brigad Al Kasama, je ob začetku napada na Izrael sporočil: »Na stotine naših ljudi je bilo letos ubitih in ranjenih zaradi zločinov izraelske zasedbe. Naši pozivi k humanitarni izmenjavi zapornikov so bili zavrnjeni, vsakodnevne kršitve pa se nadaljujejo tudi na Zahodnem bregu. Odločili smo se, da bomo naredili konec vsem zločinom zasedbe. Čas, ko Izrael lahko deluje brez odgovornosti, je mimo.«

Med resnico in sprenevedanjem

To, kar je govoril Al Bač, in kar je kot povod za napad na Izrael oznanil Dejf, je vsebinsko zelo blizu temu, na kar je naknadno opozoril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres: »Zadnje nasilje ni nastalo v vakuumu. Resnica je ta, da izhaja iz dolgotrajnega konflikta, povezanega s 56 let trajajočo okupacijo, in za katerega ni videti politične rešitve.« Francesca Albanese, posebna poročevalka ZN za zasedena palestinska ozemlja, je k temu dodala: »Kot mnogi sem popolnoma zgrožena nad tem, kar se dogaja. (…) Toda ravno tako sem pretresena nad vso [sovražno] naracijo in diskurzom, saj je mogoče in nujno potrebno stati ob strani obojim, Palestincem in Izraelcem, ne pa se zatekati k etičnemu relativizmu, selektivnemu ogorčenju ali še huje, k pozivom k nasilju. Vlogo [posebne poročevalke] opravljam že 16 mesecev in že na samem začetku sem videla, da se nasilje nad nemočnimi Palestinci povečuje. In to je nekaj, kar traja že šest desetletij, namreč militarizirana, naseljenska, kolonialna zasedba, ki jo Izrael vzdržuje in ki je oba naroda ujela v past.« Tudi ko je ameriški obrambni minister Lloyd Austin marca letos obiskal Izrael, je na skupni tiskovni konferenci z izraelskim kolegom Joavom Galantom v Tel Avivu izrazil nezadovoljstvo, ker se – zaradi pobijanja in preganjanja Palestincev z njihovih domov na Zahodnem bregu zavoljo širjenja judovskih naselbin – varnostne razmere poslabšujejo, pri čemer je poudaril, da ZDA »odločno nasprotujejo kakršnimkoli dejanjem, ki bi lahko sprožila večjo nestabilnost, tudi širjenju naselbin in hujskaški retoriki. (…) Še posebej nas moti nasilje naseljencev nad Palestinci.« Da je Lloyd opozoril Izrael prav na to, kar se je na koncu tudi zgodilo, je zdaj priročno pozabljeno, in te dni iz Bele hiše prihajajo povsem druga sporočila.

Čim je izraelska vojska vzpostavila nadzor nad jugom države, so stekli prvi vojaški načrti za okrutno maščevanje nad Palestinci, v sklopu katerih je bila celotni populaciji Gaze najprej prekinjena dobava elektrike, hrane, vode in plina. Namera je jasna: dokončno zadaviti Gazo. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je izjavil, da je Hamas v bistvu Islamska država, predsednik Izac Hercog pa je poudaril, da Judje od holokavsta niso doživeli takšnega pokola v enem dnevu; v kratki izjavi je večkrat ponovil besedo holokavst. Namen teh dveh, usklajenih izjav je bil preprost: prikazati Izrael kot žrtev, Palestince pa kot najhujše teroriste – zaradi priprav na najgrozljivejše prelivanje krvi, ki ga je Gaza kdaj doživela.

Hamas ni Islamska država, tovrstne primerjave so za naivneže in nevedneže. V kontekstu izraelsko-palestinskega konflikta se da Al Kasamov pokol okoli 1200 izraelskih civilistov (v času pisanja teh vrstic končno število še ni bilo znano) primerjati le z masakri, ki jih je v zadnjih 15 letih izraelska vojska izvršila nad palestinskimi civilisti v Gazi. Če omenimo samo najhujša primera: v operaciji Cast Lead, ki je potekala decembra 2008 in januarja 2009, je izraelska vojska ubila 1409 Palestincev, od tega 353 otrok, v operaciji Protective Edge pa je bilo v juliju in avgustu 2014 ubitih 2251 Palestincev, od tega 551 otrok. Od leta 2000 pa do začetka oktobra so izraelski vojaki in judovski naseljenci ubili več kot 2300 palestinskih otrok iz Gaze in z Zahodnega brega. Temeljna razlika je ta, da za palestinske nedolžne žrtve nihče ne projicira palestinske zastave na pročelje Bele hiše ali Eifflovega stolpa, kakor je bila te dni projicirana izraelska kot kronski dokaz hinavščine in rasizma zahodnega političnega sveta. Brez norosti tudi ne gre: britanska notranja ministrica Suella Braverman je v pismu policijskim načelnikom sporočila, da bi se lahko mahanje s palestinsko zastavo in vzklikanje gesel v prid svobodi za Palestince obravnavalo kot kaznivo dejanje, in jih pozvala, naj proti »kriminalcem« tudi ukrepajo.

Množična hipnoza

Ameriški in evropski voditelji, ki izražajo brezpogojno podporo Izraelu in opravičujejo vsa njegova dejanja, tudi vojne zločine in zločine zoper človeštvo, so posredno tudi sami odgovorni, da se ta krog nasilja nikoli ne pretrga. Palestinski predstavnik pri Združenih narodih Rijad Mansur je pred dnevi komentiral: »Še predobro vemo, da si bo Izrael sporočila o ’pravici Izraela, da se brani’ razlagal kot dovoljenje za ubijanje, za nadaljevanje po isti poti, ki nas je pripeljala do sem.« Ko je Izrael začel bombardirati Gazo in spreminjati celotne soseske v ruševine, pod katerimi je življenje že v prvih dneh izgubilo na stotine Palestincev, so številni novinarji, analitiki in zagovorniki človekovih pravic spet opozorili na dvoličnost Zahoda, ki na eni strani rusko bombardiranje civilnih ciljev v Ukrajini označuje za terorizem, na drugo oko pa miži, ko Izrael počne iste stvari. Tudi mednarodna humanitarna organizacija Amnesty International je v svojem rednem letnem poročilu Stanje človekovih pravic po svetu, objavljenem v marcu, poudarila: »Odločen odziv Zahoda na rusko agresijo proti Ukrajini je v ostrem nasprotju z obžalovanja vrednim pomanjkanjem smiselnih ukrepov proti resnim kršitvam s strani nekaterih zahodnih zaveznikov, med njimi Izraela, Savdske Arabije in Egipta.«

Za katastrofo, ki je doletela Izrael na praznik simčat Tora, je zelo očitno odgovorna ena oseba: Benjamin Netanjahu. To je citat iz uvodnika uredništva izraelskega časnika Haaretz.

Napad Al Kasama je hitro obsodil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, s čimer je potrdil zavezo Zahodu, od katerega je njegova država življenjsko odvisna v svojem boju proti Rusiji. Ukrajina se je namreč v zadnjem času zapletla v škodljive prepire s pomembnimi zaveznicami, ameriška politična kriza v kongresu grozi, da bo ohromila nadaljnjo dobavo vojaške pomoči, katastrofa v Gazi pa da bo spodnesla ukrajinsko vojno z naslovnic svetovnih medijev. Kar gre očitati Zelenskemu, je predvsem to, da je spletel povsem fiktivno povezavo med ukrajinskim bojem proti ruski zasedbi in »pravico Izraela do samoobrambe«. Prek videoklica je v nagovoru zasedanju Nata v Københavnu primerjal Hamas z Rusijo: »Edina razlika je v tem, da obstaja teroristična organizacija, ki je napadla Izrael, in tukaj je teroristična država, ki je napadla Ukrajino. Izraženi nameni so različni, a bistvo je isto.« Tako kot Hamas nima zveze z Islamsko državo, nima zveze niti z Rusko federacijo in njeno agresijo na Ukrajino. Kot pri drugih primerih je bila tudi tu še najbolj zgovorna tišina o izraelskih zločinih.

Ves svet je Palestina

Zelenski bi se vendarle moral zavedati, da je njegova država v zelo zahtevni vojni z nepredvidljivim koncem, zato mu ne bi smelo biti v interesu tako zlahka relativizirati mednarodno pravo. To pravzaprav velja za vse demokratične voditelje. Opravičevanja dejanj Izraela, številne manipulacije in ignoriranje dolgotrajnega zatiranja Palestincev namreč vodijo prav v to: v teptanje ženevskih konvencij in spodjedanje verodostojnosti univerzalnih človekovih pravic ter demokracije, kar na dolgi rok koristi samo morilskim diktatorjem. Ko je na primer ameriški predsednik Joe Biden julija lani iz oči v oči okrcal savdskega princa Mohameda bin Salmana zaradi umora savdsko-ameriškega novinarja Džamala Hašodžija, mu je bin Salman odvrnil, da ZDA niso storile nič v zvezi z ubojem palestinsko-ameriške novinarke Širin Abu Akleh, ki jo je maja lani namerno ustrelil izraelski vojak na Zahodnem bregu.

Označevanje dogajanja v Gazi za vojno Izraela proti Hamasu je manipulativno in napačno. Gre za vojno proti celotni palestinski populaciji na tem območju. Guterres je v prvih dneh, ko je izraelska vojska že bombardirala stanovanjske objekte, bolnišnico, mejni prehod Rafa in eno od šol, kamor so se zatekli ljudje, izjavil: »Humanitarne razmere v Gazi so bile že pred temi sovražnostmi izjemno hude. Zdaj se bodo samo še eksponentno poslabšale.« Visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije Joseph Borrell je dodal: »Nekatera dejanja [Izraela] – in Združeni narodi so to že povedali –, kot so izklop vode, izklop elektrike in prekinitev dobave hrane civilistom, so v nasprotju z mednarodnim pravom, tako da ja, obstajajo nekateri ukrepi, ki niso v skladu z mednarodnim pravom.«

Na še eno bistveno stvar je treba opozoriti: Izrael je kot zasedbena sila dolžan varovati civilno prebivalstvo, ki živi pod njegovo okupacijo. Gaza namreč ostaja zasedeno ozemlje kljub izraelskemu enostranskemu umiku z območja leta 2005. Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907 je v 42. členu povsem jasna: »Ozemlje velja za zasedeno, ko je pod nadzorom sovražne vojske. Okupacija se razteza samo nad območjem, kjer je takšen nadzor vzpostavljen in ga je mogoče izvajati.« To brez dvoma že ves čas velja za Gazo. Izraelska vlada je v nameri izigravanja omenjene konvencije leta 2007 uradno označila Gazo za »sovražno entiteto«. To je pojem, ki ga mednarodno pravo ne pozna, Izraelu pa dovoljuje, da si na tem območju izmišljuje svoja pravila.

Označevanje dogajanja v Gazi za vojno Izraela proti Hamasu je manipulativno in napačno. Gre za vojno proti celotni palestinski populaciji na tem območju.

In ne nazadnje, izražanje brezpogojne podpore Izraelu spada v isti koš izjav, v katerem, na primer, najdemo pozive, da je treba pomagati revnim otrokom Afrike: gre za tako posplošene in razvodenele izjave, da so te oropane slehernega smisla. Izražanje absolutne podpore Izraelu v celoti ignorira dejstvo, da velik del izraelske civilne družbe nasprotuje Netanjahujevi (skrajno) desni vladi, dolgotrajni politiki do Palestincev ter zločinom vojske in judovskih naseljencev. Osrednji časnik Haaretz je 8. oktobra objavil uvodnik, pod katerega se je podpisalo celotno uredništvo, v njem pa med drugim piše: »Za katastrofo, ki je doletela Izrael na praznik simčat Tora, je zelo očitno odgovorna ena oseba: Benjamin Netanjahu. Premier, ki se ponaša z bogatimi političnimi izkušnjami in nenadomestljivo modrostjo v varnostnih zadevah, je popolnoma spregledal nevarnosti, v katere je popeljal Izrael z ustanovitvijo vlade, katere politika temelji na aneksiji [palestinskih ozemelj na Zahodnem bregu] in razlastitvi [Palestincev]. V vlado je na ključna položaja nastavil Bezalela Smotriča in Itamarja Ben-Gvirja in se zavzel za zunanjo politiko, ki odkrito ignorira obstoj in pravice Palestincev.« Smotrič je finančni minister, ki se je razglasil za fašista, Ben-Gvir pa je minister za nacionalno varnost, ki je med drugim izjavil, da njegova pravica do življenja presega pravico Palestincev do svobodnega gibanja na Zahodnem bregu.

Ameriški in evropski politiki obsojajo takšne izjave, ko te obkrožijo svet, ne obsojajo pa politike, ki jo ti ljudje dejansko izvajajo že ves čas. To je še vedno prevelik tabu. V času, ko Izrael bombardira položaje v Libanonu in Siriji, od koder tudi letijo rakete na izraelska mesta, je nemogoče napovedati, kako se bo vse skupaj razpletlo oziroma razplamtelo. Bližnji vzhod spominja na sod smodnika, v katerega je napeljanih več vžigalnih vrvic; dovolj je, da se vname ena sama, a zdaj jih tli kar nekaj. Nekateri analitiki so prepričani, da se želi Hamas z napadom na Izrael uveljaviti kot ena od sil na bližnjevzhodnem političnem prizorišču (pogorišču bi bila primernejša beseda), vendar bo moralo najprej od Hamasa sploh kaj ostati. Ni dvoma, da bo Izrael dosegel zmago, saj uživa nepredstavljivo vojaško premoč. Treba si je le zapomniti, da nikoli ni svoje premoči uporabil za dosego trajnega miru, niti ga k temu nikoli niso prisilili njegovi številni prijatelji in partnerji po svetu.

V nekem pogovoru o palestinskem vprašanju je diplomat, po narodnosti Nemec, dejal: »To je preveč zapleteno, da bi se dalo kar tako rešiti.« Preveč zapleteno, da bi se dalo kar tako rešiti? To bi bil čudovit epitaf na nagrobniku človeštva.