Na potezi je vlada

Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU) te dni intenzivno predstavlja stateški načrt za razvoj avdiovizualne industrije v Sloveniji do leta 2030. Gre za težko pričakovan in obsežen, kar 130-stranski dokument, ki je nastal v sodelovanju z Deloittom in naj bi bil podlaga za prerod panoge. Ključni cilj je, da bi bila slovenska avdiovizualna industrija, ki je lani ustvarila 247,7 milijona evrov prihodkov (z upoštevanjem multiplikativnega učinka 445,9 milijona evrov), čez 17 let zmožna ustvariti milijardo evrov prihodkov.

Zgodba o tem, kako je strateški načrt nastal, je skorajda filmska. Robert Golob je igralko Mileno Zupančič lani povabil na kosilo, spremljala sta jo direktorica Slovenskega filmskega centra (SFC) Nataša Bučar in predsednik ZDSFU Klemen Dvornik, in čeprav naj o politiki ne bi govorili, je predsednik vlade sam vprašal, kako kaže slovenskemu filmu. Dvornik je na kratko pojasnil, kaj vse je narobe in kako bi to lahko popravili. Golob pa mu je odvrnil – pripravite konkretne številke in potem začnemo delati. »Številke« so zdaj zbrane, analizo razmer v EU in Sloveniji pa zaokrožajo zelo konkretni predlogi sprememb, pa tudi akcijski načrt, kako predloge uresničiti in do kdaj.

Avtorjem strategije je bilo gotovo v pomoč, da so bila številna stališča v panogi že prej poenotena, vendarle se ta že leta spoprijema s kopico težav, tudi s hudo podfinanciranostjo, državno sofinanciranje je namreč na polovici povprečja EU. Prav znatno okrepitev državnega sofinanciranja, ki je pod ministrico za kulturo Asto Vrečko začela postajati realnost (a za filmarje odločno prepočasi), je za enega od osrednjih ciljev postavil tudi strateški načrt. Ta za leto 2024 predvideva zvišanje na (najverjetneje nedosegljivih?) 20 milijonov, do leta 2030 pa že na 50 milijonov evrov. Obvezno sofinanciranje slovenske produkcije bi naložili dodatnim domačim in tujim akterjem, najverjetneje komercialnim televizijskim hišam (in ne le RTV Slovenija, ki se obveze ne drži v zadostnem obsegu) in spletnim platformam.

Strateški načrt navaja še štiri druge osrednje cilje. Nujni bi bili sistemska ureditev področja, torej sprejetje krovne zakonodaje (ki je zdaj ni), in debirokratizacija panoge. K tej bi pripomogla že združitev vseh štirih osrednjih institucij (SFC, Viba film, Slovenska kinoteka, Filmski arhiv) v eno. Izkoristiti bi morali tudi celoten gospodarski potencial panoge, pri čemer bi nekatere pristojnosti (privabljanje tujih produkcij, promocija slovenskih produkcij v tujini) prenesli s kulturnega ministrstva na ministrstvo za gospodarstvo. Zagotoviti bi morali ustrezno podporo produkcijam, da bi bile te mednarodno še opaznejše. Več truda pa bi morali vložiti tudi v razumevanje avdiovizualnega kot pomembnega gradnika slovenske kulture.

V kolikšnem obsegu bo strateški načrt uresničen, bo odvisno od politike. Največjo odgovornost za spremembe, katerih večina bi bila, sodeč po zapisanem, lahko uveljavljena že do leta 2025, nosi vlada oziroma njeni ministrstvi za kulturo in gospodarstvo. Marsikaj pa bo odvisno tudi od zavzetosti same panoge.