Pero

zadržan +

Film in depresija.

Vsi bi morali vedeti, kje smo bili, ko smo 18. marca 2020 izvedeli, da je po Jerneju Šugmanu totalno prezgodaj umrl še en slovenski igralski genij – Peter Musevski. Ko je umrl, nismo vedeli, kako je umrl. Mediji – in nekrologi – tega niso povedali. Pero to pove. Zdaj vemo, kako je umrl. Izvemo, kje so ga upepelili. In zakaj tam. Vidimo tudi »izvještaj o obdukciji« (»patološko anatomsko diagnozo«). Damjan Kozole, ki je z Musevskim posnel osem filmov (od Stereotipa in Rezervnih delov do Slovenke in Polsestre), ne beži pred morbidnostjo. Au contraire: objame jo. Pripelje celo Tomija Janežiča, ki s svojo »psihodramsko« metodo – rikoše the Metode (ali pa remiks eksorcizma, scientološkega clearinga, spiritistične seanse in harasiranja, če hočete) – poskrbi, da slovenski dramski in filmski igralci in igralke (Nina Rakovec, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Anja Novak, Pia Zemljič, NBG, Nina Ivanišin, Jurij Drevenšek, Primož Pirnat itd.), Petrovi nekdanji kolegi in kolegice, »delavniško« rekreirajo in podoživijo Petrovo smrt. In to dobesedno. Odpelje jih namreč pred stopnice, na katerih naj bi vsak izmed njih našel »svoje mesto« za »skok z višine« – svoje samomorilsko mesto. Še malo, pa bodo izgledali kot »skulptura«. Soočiti jih hoče z »resnico« (in ja, z »demoni«), toda ko se ljudje soočajo z »resnico« (in »demoni«), govorijo globoko občutene neumnosti. Neizbežno. Nina Rakovec pravi, da je takoj vedela, kako je umrl, Mojca Partljič pravi, da mu »privošči« samomor, nekdo pripomni, da bi bil morda še vedno živ, če ne bi nehal piti. Objemajo se, preigravajo odzive in emocije, skušajo razumeti, ugotavljajo, da te »demoni« vedno dohitijo. Jočejo, ječijo, trpijo. Janežič jim deli robčke, obenem pa zmagovito vzklika: »Nekaj se je sprožilo.«

In tu je problem: ali so vsi ti igralci in igralke res potrebovali dodatni sunek, da bi začutili to, kar začutiš ob nepričakovani smrti bližnjega? Mar ne bi morali tega že itak začutiti? Jih ni »sprožila« že sama novica, da je Musevski umrl? Jih njegova smrt ni dovolj »sprožila«? Jih mora res še dodatno »sprožiti« Janežič? Ali brez Janežiča ne morejo zajokati? Jih je treba res »sprožiti«? Vsaj zdi se tako. Zakaj bi sicer to počeli? Izgledajo kot nekaj med sekto in veroučno skupino.

V prvem delu dokuja Pero izveste bolj malo o Musevskem, pa veliko o njegovih nekdanjih kolegih, ki se morajo en passant – »psihodramsko« – dotakniti osebe, ki bi jo poklicali, če bi bili v stiski. Ko potem za rame grabijo drug drugega, ne vidijo ironije – ali pa hoče Janežič le poantirati, da Musevski v stiski ni poklical nikogar izmed njih? A potem gre vendarle na bolje. Musevski – enfin! Dobro se je počutil le s proletarci, slišimo, za druženje z lepimi, pametnimi in elitnimi ni imel samozavesti – in ko si je kupil avto, mu je bilo nerodno. »Celo življenje sem se bal, da me bodo razkrinkali, da sploh ne znam igrat.« Njegova igra je bila res neverjetno naravna – kot igra Jeana Gabina, Pavleta Vuisića ali Jacka Nicholsona. Ali Primoža Pirnata, če smo že ravno pri tem. Musevski, ki je bil vedno neverjetno dober, tudi v najslabših filmih (v filmu Piran/Pirano je nepozabno opozoril, da ne moreš čakati, da fašizem mine, ampak ga moraš ubiti), se ni bal le svoje slave, temveč tudi filmov – tega, kar je igral. »Vse, kar igram, se mi potem zgodi.« V igranem, eksperimentalnem, terapevtskem, spominskem filmu, ki sta ga s Kozoletom nameravala posneti (to bi bil film o njem in njegovih strahovih), naj bi ga režiserka prepričevala, da bi bil idealen za vlogo Metoda Trobca – ker je imel toplino in mehkobo, ki ju potrebuje serijski morilec. Kako bi sicer zapeljal in sežgal vse tiste ženske? Prav res – ob njem se človek res počuti kot človek. V reimaginaciji tega nikoli posnetega prizora ga igra Primož Pirnat. Kdo pa, če ne on.

A ko Kozole splete inserte iz filmov, v katerih je igral Musevski, ustvari nelagodno, a »jasnovidno« filmsko resnico, ki kaže, da je Musevski igral v preveč filmih, v katerih so ga varali in izkoriščali, v preveč filmih, v katerih so mu lagali in manipulirali z njim, v preveč filmih, v katerih so ga žrli obup, depresija (»Kot bi ti nekdo pred možgane potegnil roleto in je sam ne moreš dvignit«), skrhana samopodoba in občutek krivde, v preveč filmih, v katerih je obtičal na stopnišču, v preveč filmih, v katerih je izgledal kot barčica, ki jo morje nosi po mili volji, v preveč filmih, v katerih se mu je zdelo, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo, v preveč filmih, v katerih nekaterim stvarem ni znal reči ne, v preveč filmih, v katerih je mislil na samomor, da se mu vsi ti filmi na koncu ne bi »zgodili«. Služil je dvema gospodarjema, filmu in depresiji – obema dobro in vdano. Film in depresija itak živita drug za drugega. A ko gre za vprašanje življenja in smrti, ni čistih situacij. (Kinodvor)

ei76fZzoNlw