Catherine Malabou / »Preveč pasivni smo, če samo čakamo na državo, da nas bo rešila. To bomo morali storiti sami.«

Catherine Malabou velja za eno zanimivejših osebnosti nove francoske filozofske misli. Na začetku meseca je obiskala Ljubljano, med drugim je nastopila na festivalu Indigo, kjer se je na odru v pogovoru pridružila slovenskemu filozofu Mladenu Dolarju. Poučuje na filozofskem oddelku Centra za raziskave sodobne evropske filozofije na Univerzi Kingston v Londonu, na European Graduate School in na oddelku za primerjalno književnost na Kalifornijski univerzi v Irvinu, kjer je na predavateljskem mestu nasledila svojega mentorja Jacquesa Derridaja. Znana je predvsem po pojmu plastičnosti, ki ga je razvila ob branju Heglove filozofije in nato nadgradila na področju sodobne nevroznanosti. V osnovi gre za idejo, da sta družba in tudi posameznik, podobno kot velja za nevronske mreže v možganih, sposobna rasti – in s tem velikih, resničnih (družbenih) sprememb. To je misel, ki lahko navdaja z upanjem. Predvsem v času nenehnih kriz, ko se zdi, da je upanja bolj malo.

Na filozofe in filozofinje se vedno obračamo z najtežjimi vprašanji, prosimo jih, naj nam razložijo svet okoli nas. Hkrati pa glagol filozofirati v slovenščini lahko pomeni tudi nekaj drugega, enačimo ga, če smo prizanesljivi, z nakladanjem, z govorjenjem v prazno. Kakšna je vloga filozofije danes, v tem neverjetno hitrem, ves čas spreminjajočem se svetu? 

Dolgo je veljalo, to drži, da je naloga filozofije, filozofov in filozofinj ne zgolj, da svet okoli nas razlagajo, ampak da ga, tako so govorili marksisti, tudi spreminjajo. Danes bi rekla, da moramo biti veliko skromnejši. Jasno je namreč, da filozofija ne more in ne zmore spreminjati sveta z revolucionarnimi dejanji. Sposodila bi si besede Gillesa Deleuza, ki je pravil, da si filozofija prizadeva za odpravo neumnosti. Tudi če po svoje priznava sokrivdo za proizvodnjo te neumnosti. Nihče namreč ne more biti povsem prepričan, da je inteligenten. V vsakem intelektualnem delu se skriva tudi nekaj neumnosti. A ne glede na to je vloga filozofije, kot jo vidim, predvsem v tem, da poskuša odpraviti prehitre, tu in tam naivne presoje in dogmatična mnenja, ki kdaj lahko mejijo celo na fašizem. Za to si prizadevam tudi pri svojem delu.