Šola v času »jaz vrednot«

Geslo, ki opredeljuje namembnost šole, je, da ta otroke in mlade pripravlja za življenje v prihodnosti. Seveda je v tem reku veliko nepredvidljivega, zlasti v sedanjem naglo se spreminjajočem svetu, za katerega je težko predvideti, kakšen bo čez 20 let. Pa poglejmo, za kaj je šola pripravljala učence v bližnji zgodovini, ki jo pomnim s svojimi 88 leti. V mojem šolanju pred drugo svetovno vojno je bilo pomembno, da so te v prvih razredih osnovne šole naučili branja, lepopisja, računanja, molitvic, deklice ročnega dela, glede vrlin pa pridnosti, ubogljivosti in ponižnosti. Potem sem se šolala v socializmu, v katerem me je šola vzgajala za domoljubnost, tovarištvo, solidarnost, kolektivizem v odsotnosti individualizma in tega, čemur danes pravimo subjektivizem. Potem je prišel kapitalizem in z njim neoliberalizem, v katerem je šola pripravljala otroke na tekmo za lastno uspešnost in napredovanje, za lastno promocijo, za asertivnost, vse to – kot se danes reče v kulinariki – na posteljici »jaz vrednot« in ob zanemarjanju interesov nebližnjih drugih in skupnosti. V zadnjem desetletju je postalo pomembno, da te šola pripravi na digitalni svet, danes na svet umetne inteligence. Šola je pač vpeta v družbeno dogajanje in deluje bolj ali manj skladno z njim in s prevladujočimi družbenimi interesi in tokovi.

Usmeritev v »jaz vrednote« in interese, ego ideal uspešnega človeka, ki obvladuje svojo prihodnost in prihodnost planeta, sta se toliko razbohotila, da sta iz besednjaka celo izrinila besede kot kolektiv, solidarnost, socialnost. Spominjam se učiteljice, ki je pred nekaj leti na seminarju o vzgoji otrok za prosocialno in solidarnostno vedenje povedala: »Naša ravnateljica je kar v redu. Dovoli, da na šoli izvajamo takšne projekte. Le vedno nam reče, naj izločimo iz naslova besedo solidarnost.« In kje smo danes? Ekonomsko in uradno še vedno v neoliberalizmu z veljavnimi vrednotami tekme za socialno moč in finančni kapital, za promoviranje interesov in blaginje posameznikov ali majhnih interesnih skupin. V nekem smislu je razumljivo in sprejemljivo, da šola vzgaja otroke za takšen svet, saj gre za njihovo dobro. Obenem pa dogajanje v družbi in seveda tudi v šoli prizadeva psihosocialno blaginjo in duševno zdravje mnogih, ki zaradi različnih vzrokov niso po meri zahtev sodobnega časa, ne zmorejo, zaostajajo v tekmi. Porivajo jih na družbeni rob ali pa jim poskušajo pomagati z diagnozami duševnih motenj in pripadajočimi pravicami do pomoči in olajšav.

Toda v sedanjem času smo priča dogajanju, ki ogroža paradigmo vsemogočnosti, demantira rekla, kot sta »Sam svoje sreče kovač« in »Kakor si boš postlal, tako boš spal«. Prepoznavamo, da človek ni vsemogočni gospodar planeta, da z vso informatiko, digitalizacijo, znanjem o menedžmentu ne obvladuje naravnih nesreč, podnebnih sprememb, gospodarskih kriz in vojn, da se ob vsem blesku razvoja ogroženost ljudi na planetu povečuje in njihove življenjske okoliščine slabšajo, da številni negativni kazalci razvoja rastejo. Živeli smo z obetom vse boljšega življenja in varnosti za vse ljudi, a se je krivulja varnosti in blaginje človeštva obrnila navzdol. Streznile so nas naravne nesreče, podnebne spremembe, epidemija, sedanje vojno dogajanje in grozote. Čutiti je val sprememb v videnju človeka, njegove vloge, odnosov med ljudmi, odnosa ljudi do narave. Ta val prinaša več skromnosti, zavesti o soodvisnosti človeka in narave, o soodvisnosti posameznika in skupnosti, pomenu silnic in dogajanja v skupnosti, kaže na potrebe po solidarnosti, po socialni odgovornosti, po človečnosti. Pozabljene in staromodne besede spet vstopajo v naš pogovorni jezik.

Vrstniški odnosi in nepisana socialna pravila teh odnosov so znatno vplivnejši dejavniki socializacije, kot si to navadno predstavljamo. A učitelj ima velik vpliv nanje.

To se kaže tudi v težnjah aktivirati več človečnosti, več prizadevanj za blaginjo in varnost skupnosti, širiti fokus pozornosti in delovanja z blaginje posameznika na širšo blaginjo. Vračamo se k odnosu človek–skupnost in k zavedanju, da je skupnost entiteta, za katero moramo biti zaskrbljeni. Del tega vračanja je tudi ponoven razmislek o soodvisnosti posameznikovega duševnega zdravja in njegove psihosocialne blaginje in lastnosti skupnosti ter dogajanja v skupnosti. Pojavlja se tudi vprašanje, kako obuditi, kako širiti, vzdrževati prizadevanja za dobro celote sobivanja v svetu, v katerem živimo, tukaj in zdaj, čakajoč na neko časovno odmaknjeno spremembo proizvodnih odnosov in pravično delitev dobrin.

Zapisano se odslikava tudi v dogajanju v šoli. Manj v administrativnem dogajanju in na ravni šolskih politik, dogaja se predvsem med pedagoškim ljudstvom. Vse pogosteje je med šolskimi delavci slišati govorjenje o vzgoji otrok za empatičnost, za prosocialno vedenje, za vzajemno pomoč, za solidarnost. Vse glasneje so izražene potrebe po uveljavljanju in udejanjanju humanistične vzgoje. Dogaja se tudi v znanstveni sferi – vse več učenjakov opozarja na pomen in mogočo vlogo šole v teh procesih.

A ko v formalnih pogovorih govorimo o humanistični komponenti delovanja šole, imamo v mislih predvsem prizadevanja za psihosocialno blaginjo otrok in varovanje njihovega duševnega zdravja. Skrb za duševno zdravje v sedanjem času ima številne vzroke. Lastnosti, ki sestavljajo mozaik duševnega zdravja – psihična odpornost, prilagodljivost, kognitivne sposobnosti –, so danes nadvse pomembne za tekmo. Omogočajo nam, da smo uspešni, in so nekakšno imaginarno jamstvo za srečo. Današnji čas nam namreč ne veleva le, da smo uspešni, moramo biti tudi srečni. Zanimivo, da solidarnost, socialna odgovornost, empatija niso lastnosti, ki bi jih vključevali med duševnozdravstvene kategorije. Vsi pa govorimo, da v današnjem času teh lastnosti primanjkuje.

Skrb za duševno zdravje otrok je prisotna v šolskem prostoru. Udejanja se s prisotnostjo šolskih svetovalnih delavcev in izvajanjem duševnozdravstvenih programov. Ko govorimo o tem, da bi šola morala varovati čustveno blaginjo otrok in njihovo duševno zdravje, imamo – spet v skladu z individualistično neoliberalno paradigmo – v mislih predvsem pomoč posameznemu otroku, ki ne zmore. To pomoč zagotavljajo ali naj bi zagotavljale specializirane strokovne službe psihologov, psihoterapevtov, psihiatrov, šolskih svetovalnih delavcev, specialnih pedagogov. Ti naj bi zdravili, popravljali otroka, ki ne zmore – njegove primanjkljaje, razvojne zaostanke, duševne motnje in mu pomagali pri doseganju psihosocialnih zmogljivosti za obvladovanje zahtev tega sveta in težav v njem ter doseganje zaželenih stopenj izobrazbe.

Namen pomoči šole in služb za duševno zdravje otroku, ki zaostaja v tekmi za točke, ocene, pohvale, možnosti vpisa na boljše šole, tudi tistemu, ki je prikrajšan za učno pomoč visokošolsko izobraženih staršev in starih staršev ter plačanih inštruktorjev, je, da mu olajša vključevanje v osrednji tok osebnostnega razvoja in socialnega napredovanja. Sem sodijo tudi hvalevredna prizadevanja za krepitev odpornosti otrok za spoprijemanje z izzivi sodobnega življenja. A besednjak psihološke pomoči in seveda vsebine, ki jih ta zajema, odraža »jaz« usmeritev. Med osnovne in vodilne pojme sodijo dobra samopodoba, samozavest, samozaupanje in sorodni arzenal označevalcev.

A postavimo na tem mestu osnovno vprašanje: zakaj šola? Osnovni odgovor je zelo preprost: ker so v osnovni šoli devet let življenja vsi otroci v naši državi, v srednjih šolah pa velika večina otrok tri ali štiri leta. V šoli se večina otrok prvič sreča s strukturirano zunajdružinsko skupnostjo, s skupnim interesom, s pomenom vključenosti ali izključenosti, s prednostmi sodelovanja. Šola je najboljši mogoči prostor za razvijanje odnosa med otrokom in tujimi drugimi ter med otrokom in zunajdružinsko skupnostjo. Vsebujejo vrsto možnosti in priložnosti za razvijanje socialnega jaza in za udejanjenje prosocialnega vedenja in dejavnosti v korist drugega ali drugih, skupine, oddelčne ali šolske skupnosti.

In kje smo danes? Ekonomsko in uradno še vedno v neoliberalizmu z veljavnimi vrednotami tekme za socialno moč in finančni kapital.

Gotovo je družina najpomembnejši prostor primarne socializacije. Toda danes ne prisegamo več na reke, kot sta »Vse se zgodi v družini«, »Vse je odvisno od družine«. V skladu s širšim sistemskim pogledom na razvoj otrok prepoznavamo druge vplive, zlasti vplive spleta, medijev, vrstniških skupin. Poleg tega nikakor ne moremo reči, da vse družine vzgajajo otroke za solidarnost. V osnovno šolo so vključeni tudi otroci, ki v okviru družinske socializacije ne prejmejo cepiva in spodbud za pomoč drugim in delovanje za skupno dobro.

Četudi je šola vpeta v tekmovalne vrednote in podrejena strategijam neoliberalne miselnosti in nima sistemske podlage za promoviranje prosocialnega vedenja in odgovornosti do skupnosti, se v slovenskih šolah na tem področju dogaja veliko dobrega. Razlike med šolami v psihosocialnem ozračju in etosu pričajo, da ima vendar vsaka šola delno funkcionalno avtonomijo pri ustvarjanju šolskega ali razrednega etosa, socialnega ozračja, svojega vrednostnega mikrosistema. Agensi teh prosocialnih in proskupnostnih tokov so šolski delavci, pa tudi otroci in njihovi starši.

V številnih slovenskih šolah so organizirane dejavnosti, katerih namen je razvijanje socialnega čuta pri učencih in dijakih. Sem sodijo skupine za boljšo komunikacijo, za razvijanje socialnih veščin in podobno. Prisotno je tudi prostovoljno delo, ki je razvito na številnih slovenskih šolah in je odlična pot učenja solidarnosti skozi delovanje. Toda te dejavnosti so omejene na tiste, ki se vanje vključijo, torej na del otrok. Pogosto se denimo v prostovoljstvo vključujejo otroci, ki že prinesejo v šolo socialni čut. Vprašanje je, kako sistemsko vnesti v šolo socializacijo za blaginjo drugih in skupnosti, ki bi dosegla vse otroke.

Bolj kot posamični programi za malo otrok sta za vzgojo človečnosti pomembna psihosocialno ozračje, etos šole, oddelka. Pri tem imajo ključno mesto in vlogo učitelji. Učitelj je zgled socialnega vedenja, učitelj vpliva na psihosocialno ozračje oddelka, odnose in solidarnost razredne skupnosti, od njega je odvisna šolska socialna izkušnja posameznega otroka. Človečnost se izkazuje z izkazovanjem razumevanja, naklonjenosti, podpore, z dejanji pomoči, uveljavljanjem pravičnosti. Gre za majhna dejanja, ki so sestavni del šolskega vsakdanjika, a otrokom veliko pomenijo. Ustvarjajo občutek povezanosti, pripadnosti, vključenosti, varnosti in lahko pri otrocih aktivirajo notranje energije za premagovanje lastnih težav in za pomoč drugim.

Vrstniški odnosi in nepisana socialna pravila teh odnosov so znatno vplivnejši dejavniki socializacije, kot si to navadno predstavljamo. Učitelj ima velik vpliv nanje – lahko spodbuja pozitivne vzorce vrstniških odnosov, ustvarja priložnosti za vzajemno pomoč in solidarnostno vedenje ali pa spodbuja tekmovalnost. To je hkrati priprava mladih za aktivno državljansko držo in socialni aktivizem v poznejših življenjskih obdobjih.

Pri krepitvi človečnosti se navadno omejujemo na pomoč posameznemu sočloveku in bližnji skupini ljudi v stiski in veliko manj na dejavno in aktivistično delovanje v korist širše skupnosti, globalne skupnosti. Da bi naš svet bolj vodila in oblikovala človečnost, je potreben širši domet prizadevanj ljudi za pravičnost in solidarnost – delovanje na ravni skupine, skupnosti, države, planeta, javno izražanje, socialni aktivizem. Tudi tega se lahko otroci naučijo v šoli.

Težava obstoječega dobrega v slovenskih šolah je, da je to naključno, odvisno od naravnanosti, dobre volje in energije posameznih ravnateljev, šolskih svetovalnih delavcev, učiteljev. Ne gre za sistemsko rešitev, ki bi obvezovala vse pedagoške delavce, jih spodbujala in nagrajevala pri tem ravnanju.

Naloga šole je, da opremi otroke s spoznanji, znanji, sposobnostmi, potrebnimi za lastno preživetje, z odgovornostjo in skrbjo za drugega in zmožnostjo dejavnega delovanja v svojem družbenem okolju. Sinteza vzgoje za lastno duševno zdravje z vzgojo za solidarnost in za proaktivno državljansko vlogo udejanja celostni pogled na blaginjo posameznika in blaginjo skupnosti. Nimam iluzij, da bi taka šolska politika preprečila vsa zla tega sveta, gotovo pa bi prispevala k večji človečnosti v naši skupnosti.