Toninovo dvigalo

Ko se je moral obrambni minister Marjan Šarec pred dvema tednoma v državnem zboru zagovarjati zaradi (kasneje razveljavljenega) razpisa za resničnostni šov Vojak v akciji, je skušal svoje spodrsljaje minimizirati tudi s tem, da je pokazal na predhodnika

Mateja Tonina iz NSi in njegov javni razpis za zamenjavo dvigala. Minister Šarec je pred komisijo za nadzor javnih financ, v kateri ima večino opozicijska NSi, razkril izsledke pravkar končane notranje revizije, ki je potrdila več nepravilnosti pri Toninovem razpisu. Dvigalo, namenjeno za ministrovo uporabo, naj bi bil Tonin želel spraviti v pogon po 20 letih nedelovanja, kljub porabi denarja pa še danes ne deluje. »Še vedno je razsuto. Rezultat je ta, da je ustvarjen dimnik in vleče direktno iz kuhinje, tako da zjutraj vem, kaj bomo jedli,« je stanje povzel Šarec.

In kaj je bilo narobe?

Baza javnih naročil razkriva, da so ponudbe na podlagi razpisa, objavljenega junija 2021, oddala tri podjetja: Dvigala Sušnik za 26.962 evrov, Adaptacije vzdrževanje za 55.264 evrov in Erdu, d. o. o., za 94.769 evrov. Izbran je bil najdražji Erdu, vrednost končne pogodbe, sklenjene z njim, pa je z dodatnim aneksom znašala 96.551 evrov. Cenejša ponudnika sta bila pozvana k več dopolnitvam ponudb, najcenejši recimo je bil po prvi uspešni dopolnitvi pozvan k novi.

Revizija je potrdila, je razkril minister Šarec, da si je vodilni kasneje izbranega podjetja Erdu še pred objavo razpisa na ministrstvu ogledal »predmet razpisa«, k ponudbi pa naj bi bil namesto zahtevane zavarovalne police za škodo oziroma za zavarovanje dejavnosti predložil polico, sklenjeno za »zavarovanje frizerskega salona«.

Odziva podjetja Erdu (to je v lasti Erike Dobravc, direktor je Dušan Dobravc) do zaključka redakcije nismo dobili, prav tako ne pojasnila ministrstva, kaj bo z ugotovitvami, ki bremenijo Tonina. Podjetje Erdu naj bi bili z ministrstva sicer pozvali, naj dvigalo usposobi.

Čeprav je želel minister Šarec z razkritji o Toninovem razpisu za dvigalo pokazati, da stranke NSi v resnici ne skrbi za javni denar, pa bi se moral pri obeh razpisih, za dvigalo in za resničnostni šov, vključiti alarm: potrjujeta kritično odsotnost mehanizmov, ki bi učinkovito preprečevali, da bi vladajoči politiki zlorabljali sistem javnega naročanja, in ustrezno sankcionirali nepravilnosti, ko so odkrite. Ob sočasnih razkritjih dogajanja v državnem Darsu in sumih podkupovanja pa bi moral streznitev prinesti zlasti podatek, da je bilo samo lani, torej leta 2022, oddanih za kar 8,05 milijarde evrov javnih naročil. Dars in ministrstvo za obrambo sta sicer med največjimi državnimi naročniki; Dars je bil lani z vrednostjo oddanih poslov skoraj 225 milijonov evrov tretji največji javni naročnik, obrambno ministrstvo pa peti z vrednostjo oddanih naročil 177 milijonov.

Omenimo pa še eno »utemeljitev«, ki jo je minister Marjan Šarec uporabil pri zagovoru razveljavljenega razpisa za resničnostni šov in ki ne sme ostati preslišana. Govorjenje o Toninovih napakah Šarca seveda ne odvezuje odgovornosti za tiste, ki jih je storil sam. Minister je na omenjeni seji komisije za nadzor javnih financ večkrat ponovil, da je zamisel o šovu ljudem všeč in da bo vojaški šov ljudem razumljiv in blizu. Pri tem se je obregnil ob celovečerni film Maje Weiss Varuh meje iz leta 2002, v katerem je sam igral stransko vlogo, na seji prisotni igralec in TV-voditelj Jonas Žnidaršič, zdaj poslanec SD, pa glavno. »Moram reči, da tega filma še danes ne razumem čisto dobro, za kaj gre. Tudi je bil zelo umetniški. Pa tudi Jonas bo potrdil, da mogoče tudi on še danes ne ve čisto, za kaj je šlo,« je razložil in v nadaljevanju večkrat nakazal, da želijo »stvar, ki bo gledana, ljudem pisana na kožo«, ne pa, »da noben ne razume«.

Škoda, minister.