Film / 3211

za

Odrešitev.

3211 je številka jetniške celice, v kateri je – zaradi »posedovanja narkotikov« – sedel in ustvarjal Stefan Đurić Rasta, priljubljeni srbski reper/treper, ki si tako zlahka, kot razproda arene, privošči tudi tri odvetnike. Štikli, ki jih je napisal v celici 3211, predstavljajo soundtrack tega filma, ki je dejansko sedemdesetminutni videospot (poln flešbekov, reminiscenc, monologov, fantazij, nostalgije, hvalnic svobodi, načelnosti in kodeksu časti ipd.), toda ne videospot za ta ali oni štikel, temveč za album. To je precej neobičajno, ne pa tudi tako kontroverzno, kot si domišlja Rasta, ki se svojega odraščanja v Prištini spomni le po tem, da se ni kaj dosti igral na dvorišču, ker so bile stalno »neke napetosti« (in včasih je bilo slišati strele), nadaljevanja svojega odraščanja, ki se je odvrtelo v Srebrenici (le nekaj let po pokolu), pa po tem, da so imeli na šolskih zvezkih slike (nerazstreljenih) min in bomb, ki so prežale na njih. In to je vse. A kot pravi: »Živim v bablgamu.« Ne hodi ven, živi v studiu, bere pa itak le časopise in revije, ki ne pišejo o njem. Aha. Ječa – Gangsta’s Paradise – mu je dobro prišla, saj je lahko »nonstop pisal« in »vse to filtriral v kreativnost« ( ja, srbski Karl May, Sokrat s stoodstotnim posluhom), obenem pa mu je omogočila, da je zrasel v moža.

Ta katarzični transformativni ritual fantu, kot je rekel njegov ded, omogočata le dve instituciji – ječa in vojska. (kino)