Srečno naključje

zadržan

Nezvesta žena.

Woody Allen – črtan v Ameriki (kjer njegovih filmov ne prikazujejo več), a še vedno ljubljen v Franciji – je tole komedijo kriminalnih nravi, svoj jubilejni petdeseti film, posnel v Parizu, kjer se začnejo dogajati reči, ob katerih si boste rekli: aha, Zločini in prekrški! Ali: aha, Zadnji udarec! Ali pa: aha, Umor na Manhattnu! V resnici bi morali reči: oho, Nezvesta žena! Adrian Lyne je pred leti rimejkiral to Chabrolovo klasiko, ki je pokazala, da malega, običajnega, navadnega, vsakdanjega človeka – še toliko bolj bogataša z večvrednostnim kompleksom – od naklepnega umora loči le korak, Allen pa ji zdaj vdahne svoj lahkotni pop, v katerem se mešajo le belci ( ja, dobrodošli v vzporedni, apartheidski Franciji, doppelgängerki vzporednega, apartheidskega Manhattna!).

Tako se zmešata tudi Fanny (Lou de Laâge) in Alain (Niels Schneider), nekdanja sošolca, toda njen mož Jean (Melvil Poupaud), zmešani, sladkobni, infantilni bogataš z večvrednostnim kompleksom, ki ugotovi, da ga vara, sklene, da bo umor spolnega tekmeca naročil pri morilcu, pri katerem je nekoč naročil umor svojega poslovnega partnerja. Jean s tem le na perverzen način implementira to, kar je v Smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja zapisal Edvard Kardelj: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.« Jean, ki »bogate dela še bogatejše« in ki se zaveda, da sreča ni nič spontanega, še manj naključnega, se hoče znebiti ženinega ljubimca – če se ga bo, bosta z ženo srečna. Kar pomeni: da si bo sam ustvaril srečo. Z zločinom, ki se izplača. Z zločinom, pri katerem ga ne smejo zasačiti. Če hočeš biti srečen, moraš imeti srečo – coup de chance. Sreča je investicija. Sreča je tveganje. Sreča je angažma. Sreča je odločitev. Sreča je produkt – in Allen osvetli njen notranji mrak, njeno patologijo. In ko Allen opisuje tega uglednega moškega, ki pod svojo vsakdanjo masko skriva nekaj toksičnega, patološkega, morilskega, si rečete: Allen že ne bi posnel filma o takšnem liku, če bi pod svojo ugledno, vsakdanjo masko res skrival vse tisto, česar ga obtožuje Dylan Farrow! Toda hej, mar niso v Prvinskem nagonu nekaj takega rekli tudi za pisateljico Catherine Tramell – saj ni tako neumna, da bi zagrešila natanko takšen umor, kot ga opisuje v svojem novem romanu! (Kinodvor – kino)