Ko ostane le še preživetveni nagon

Roman Šolski zvezek je eno pretresljivejših del iz kanona sodobnega evropskega romana. »Veliko otrok je pri ljudeh, ki jih prej niso poznali. Delati morajo na njivah in v vinogradih; ljudje, ki skrbijo zanje, niso zmeraj prijazni z njimi. Veliki otroci napadajo majhne. Vzamejo jim vse, kar imajo v žepih, včasih celo obleko. Tepejo jih, posebno tiste, ki so od drugod. Majhne otroke od tukaj branijo mame in nikoli ne grejo sami ven,« je v njem med drugim zapisala na Madžarskem rojena pisateljica Agota Kristof (1935–2011) in nas popeljala v kruti svet, v katerem iz pekla nasilja niso izvzeti niti najmlajši. Te dni pa je roman Šolski zvezek na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavila Mia Skrbinac. Doslej smo jo poznali predvsem kot gledališko in filmsko igralko; nase je opozorila denimo z vlogo v kratkem filmu Sestre Katarine Bogdanović (prej Rešek) - Kukle, ki je slavil na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu in po katerem nastaja celovečerec Fantasy. Lutkovna predstava Šolski zvezek je njen režijski debi.

Šolski zvezek, ki je v slovenskem prevodu Alenke Moder Saje izšel leta 2002 pri Študentski založbi (današnji Beletrini), je sloviti literarni prvenec pisateljice, ki je bila pri enaindvajsetih letih z možem in štirimesečno hčerko prisiljena zapustiti rodno Madžarsko, potem ko je sovjetska vojska leta 1956 zadušila madžarsko protikomunistično revolucijo. Pristali so v Švici, kjer se je mlada Agota Kristof spoprijela s francoščino. Sčasoma je v tem jeziku začela pisati in leta 1986 je luč sveta ugledal Šolski zvezek, zgodba o dvojčkih, ki se znajdeta v primežu vojne in v boju za preživetje krepita telo in duha – urita se v negibnosti, postenju, prenašanju bolečine, gluhoti, slepoti in beračenju – pri tem pa postajata vse bolj apatična. Pisateljica je pomanjkanje znanja francoščine obrnila sebi v prid, pisava je skoraj otroško preprosta, klinično jasna, oropana čustev, dvojčka v prvi osebi dvojine svoja opažanja in doživljanje zapisujeta v šolski zvezek.

»Zavedanje, da je to dejansko posledica avtoričinega pomanjkljivega besednega zaklada in znanja jezika, torej vrzeli, ki je nastala zavoljo tega, ker je morala zapustiti domovino, roman še bolj postavi v kontekst,« pravi Mia Skrbinac. »Brutalnost je toliko izrazitejša in zvok patetike izgine. V vojni so čustva rezervirana za privilegirane. Zunaj nje lahko čutimo in čustvujemo, znotraj pa ostane le še preživetveni nagon.« Romanu sta kot del Trilogije sledili nadaljevanji Dokaz in Tretja laž (Trilogija je leta 2011 izšla pri Študentski založbi, nadaljevanji je prevedla Katja Šaponjić), v katerih pa avtorica spodmika resnico prvenca in se poigrava z mejo med resničnostjo in domišljijo.

»Med ustvarjalnim procesom so se začele dogajati grozote v Gazi in predstava bo zato morda videna v drugačni luči. A tematika je, žal, aktualna ves čas.«

Benjamin Zajc

Z mislijo, da bi Šolski zvezek nekoč rada uprizorila, se je Mia Skrbinac poigravala že dolgo. Ko se ji je ponudila možnost sodelovanja pri projektu BiTeater, iniciativi, ki mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam omogoča izvedbo prvega avtorskega projekta v ljubljanskem lutkovnem gledališču, pri čemer bi imela povsem proste roke pri izbiri besedila in sodelavcev, ji je bilo jasno, da si želi uprizoriti prav ta roman. In ravno lutke so ji odgovorile na ključno vprašanje, ki si ga je postavljala že ves čas – kako uprizoriti to kruto, brezkompromisno drsenje v brezbrižnost in razčlovečenost otrok, ki dihata in delujeta kot eno, brez kakršnekoli individualnosti. »Že sama forma lutkovne predstave nam ponuja nivoje in odpira ogromno možnosti,« pravi. »V tem konkretnem primeru nam omogoča, da imamo na odru povsem identična otroka, ki se urita v vsem tem krutem početju, kar bi v dramskem gledališču težje dosegli.«

Roman, ki odpira mnoštvo vprašanj, od vprašanja identitete do vprašanj (kolektivne) travme, (ne)humanosti, razčlovečenja in ljubezni, jo je pravzaprav najbolj nagovoril v kontekstu praznine, zareze, vrzeli, ki je posledica vojne izkušnje. »Da se bomo osredotočali na praznino, ki jo v človeka vreže izkušnja vojne, je bil popolnoma logičen in prvinski vzgib, morda povezan tudi z mojo lastno izkušnjo vojne iz pripovedovanja staršev, ki so prišli v Slovenijo zaradi vojne v Bosni in Hercegovini,« pravi Mia Skrbinac. »Moje otroštvo je vsebovalo veliko zgodb o preživljanju vojne, hkrati pa doživetja nenehnega vračanja in poslavljanja. Vsako poletje smo šli nazaj na neko ‘mesto razpoke’, se poslovili in nato spet vračali. Že ko sem prvič brala Šolski zvezek, me je preplavil z vso grozo in emocijami zavoljo otrok, ki se znajdeta v krutem svetu, v katerem sta se prisiljena znajti in preživeti. Ko pa sem se lotila še nadaljevanj, se mi je vse povezalo v smiselno celoto, ki je nisem več dojemala kot zgodbo dvojčkov, pač pa avtorice oziroma slehernika, ki ima v sebi neko vrzel, nastalo zaradi nepričakovane in nezaključene rane.«

Mii Skrbinac, ki v predstavi tudi nastopa, se je na odru pridružil igralec animator Voranc Boh, dramaturg je Benjamin Zajc, avtor likovne podobe pa Jure Brglez – ekipa, s katero so že od samega začetka soustvarjali lutkovno uprizoritev. »V dramatizaciji romana smo za ogrodje in časovno zaporedje vzeli prvi del trilogije, zgodba torej sledi Šolskemu zvezku, iz obeh nadaljevanj pa smo vzeli spodmikanje resnice in vsajanje dvoma,« pravi Benjamin Zajc. Pri tem je bil zanj največji izziv prav odvzemanje in luščenje besedila, saj »lutka ne zdrži veliko dialoga, precej pa se lahko odkrije z vizualnim jezikom ter s prepletanjem lutkovnega in dramskega oziroma brisanjem meja med lutko in animatorjem. Te plasti, ki jih ponuja lutkovno gledališče, dodobra izkoriščamo v tej predstavi.«

»Zgodovina se ves čas ponavlja in reproducira, preden se izteče ena vojna, se že vzpostavi druga. Vojna je vseprisotna, celotna civilizacija temelji na konfliktu. Odmevanje vojne in vojne travme je prisotno že od nekdaj, poraja se zgolj vprašanje, ali je to nekaj, kar si želimo videti in o čemer se pogovarjamo, ali pa to ignoriramo, potiskamo v ozadje in si pred tem zatiskamo oči. In kdaj to za nas zares postane grožnja, kako zelo blizu nam mora biti, da se zavedamo prisotnosti vojne,« razmišlja Mia Skrbinac. »Ko delaš tako predstavo, si nikoli ne želiš, da bi svet okrog tebe aktualiziral dogajanje v njej. Tu pa se je to, žal, zgodilo,« doda Benjamin Zajc. »Med ustvarjalnim procesom so se začele dogajati grozote v Gazi in predstava bo zato morda videna v drugačni luči. A izvor ostaja enak. Ločimo se od geografskega prostora in časa, tematika pa je, žal, aktualna ves čas.«

BiTeater, programska shema, v sklopu katere je predstava nastala, mladim avtorjem in avtoricam omogoča prvo profesionalno avtorsko snovanje in raziskovanje znotraj širokega polja sodobne lutkovne umetnosti in jih spodbuja, da v lutkovni uprizoritvi poiščejo svoj avtorski lutkovni izraz, pa naj bo ta režijski, igralski, dramaturški, kostumografski ali scenografski. Je ena pomembnih iniciativ, ki mlade približujejo lutkam, saj čeprav slovensko lutkarstvo uživa izjemen ugled po svetu, naše predstave pa gostujejo po vsej Evropi, pri nas nimamo lutkovne šole, poudarita Mia Skrbinac in Benjamin Zajc. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je mogoče vpisati zgolj enoletno študijsko smer Igra z lutko na drugi bolonjski stopnji, za kar se je odločila tudi Mia Skrbinac. »A če računamo, koliko je lutkovnih tehnik in koliko let prakse je potrebnih, je to absolutno premalo,« pravi Benjamin Zajc. To je zagotovo posledica tega, da je pri nas obveljala »miselnost, da je lutkovno gledališče rezervirano za otroke, v svetu gledališča pa dojemano kot ’nekaj za zraven’«. Prav ta stereotip poskuša razbiti predstava Šolski zvezek.

Lutkovna predstava:
Agota Kristof: Šolski zvezek
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: 25. in 26. novembra ter 1., 2. in 3. decembra 2023