Iz kolapsa v kolaps

Prestolnica zadnje čase doživlja en prometni kolaps za drugim. Križišča se napolnijo, promet pa tako rekoč obstane na mrtvi točki. Razlogov je več. K manjši gneči, predvsem pa k boljši pretočnosti križišč lahko prispevajo tudi vozniki sami. Kljub temu pa gnečo izvorno povzroča prometna politika, ki se je v preteklosti osredotočala na avtomobile, zdaj pa se iz tega težko izvleče. Katere so torej potrebne sistemske rešitve za ljubljansko prometno problematiko in kaj lahko naredijo vozniki, da se prilagodijo razmeram, ki se bodo nekaj časa verjetno še poslabševale?

V centru Ljubljane postaja prizor avtobusov, ki prazni stojijo v koloni na Slovenski cesti, nekaj povsem običajnega. Avtobusi stojijo med dvema križiščema, ki sta v zadnjem času postali glavni točki gneče v Ljubljani: križišče Slovenske in Dunajske ceste (pri hotelu Intercontinental) ter križišče Slovenske in Aškerčeve ceste (pri Filozofski fakulteti). Avtobusi so prazni zato, ker potniki enostavno vidijo, da se promet nikamor ne premakne, in svojo pot raje nadaljujejo peš.

Takih prizorov so bili prebivalci in obiskovalci prestolnice doslej vajeni le ob deževnih dneh, ko je prometna situacija vedno slabša. Na trenutno stanje pa vreme nima odločilnega vpliva, saj so zastoji praktično vsakodnevni; najhujši so v času popoldanske prometne konice, nekje med tretjo in peto uro. Posledično imajo avtobusi po več deset minut zamude, kar med potniki razumljivo povzroča nezadovoljstvo; poleg tega postaja javni mestni promet manj privlačna izbira, kar pa je v času, ko bi si morali prizadevati za promocijo javnega prometa, kontraproduktivno. Stvari so v resnici preproste: med gnečo se križišča napolnijo, nato pa promet po njih ne more več teči nikamor. Avtomobili in avtobusi v zadnjih trenutkih zelene luči na semaforju zapeljejo v križišče in nato v njem zaradi gneče obtičijo, zato vozila, ki bi bila na vrsti, da prevozijo križišče, tega ne morejo storiti. Avtobusi so tu še posebej problematični, enostavno zato, ker so daljši.

Ljubljanski župan Zoran Janković je pred dobrim tednom na redni novinarski konferenci javnost obvestil, da se je sestal z vodstvom in sindikatom Ljubljanskega potniškega prometa (LPP), kjer je voznikom naročil, »da križišč ne smejo zapirati. Razumem, da so problemi, ker ostanejo potem še dva ali tri semaforje na istem mestu, ampak to ni opravičilo.« Janković se je sestal tudi s predstavniki policije in mestnega redarstva, ki trenutno že med popoldansko konico stojijo v križiščih in usmerjajo promet. Na križišču pri Intercontinentalu so le policisti, pri Filozofski fakulteti policisti in redarji. Na križiščih Slovenske in Šubičeve ceste (Pri gimnaziji Jožeta Plečnika) ter Slovenske in Dalmatinove ceste (pri Ajdovščini) pa promet usmerjajo delavci LPP. Pred mesecem dni je nalogo policista opravil kar Janković sam. Obstal je v gneči okoli križišča pri hotelu Intercontinental, nato pa stopil iz avta, v katerem je bil še s tremi ljudmi, se postavil na sredo križišča in začel usmerjati promet.

Vse večje je tveganje, da bo veliko potnikov, ki trenutno še uporabljajo avtobuse, opustilo rabo javnega prevoza in se bodo raje vozili z avtom, to pa bo zastoje le še povečalo.

»Vsak voznik, ki zapre križišče, je neodgovoren. Imamo še en primer, kjer se zapre križišče – pri Orto Baru, na križišču med Vilharjevo in Topniško. Tam, kar je nerazumno, voznik pripelje iz podvoza in vidi, da promet ne gre nikamor, pa vseeno zapelje v križišče in prepreči promet z Vilharjeve in Šmartinske. Tukaj se bomo morali spraviti v red – če ne bo šlo na prijazen način, da ne mislimo samo na sebe, ampak tudi na drugega, bo pač policija urejala s kaznimi,« je še dejal Janković.

Kaj torej lahko vozniki sami naredijo, da bi prispevali k manjši gneči in bolj pretočnim križiščem? Marko Bevc iz sektorja za vozniške izpite na Agenciji za varnost prometa opozarja na tri stvari. »Prva stvar je, da vozniki spremljajo promet; kljub temu da stojijo, naj ne uporabljajo mobilnega telefona in se ne prepuščajo drugim distrakcijam. Ob aktivnem spremljanju prometa so bolj dinamični in tako ne zamudijo trenutka, ko se prižge zelena luč. Drugič, dosledno naj upoštevajo sistem zadrge. S tem razbremenijo gnečo. Tretja stvar pa je, da ne zapeljejo v križišče, če vidijo, da bodo ostali v njem.« Priporoča še, da ne »vozijo na pamet«, temveč si pomagajo z aplikacijami za navigacijo. »Ne zaradi tega, ker voznik kraja ne bi poznal, temveč zato, ker aplikacija sama preračuna, katera pot je najbolj optimalna. Tega se ljudje še ne poslužujejo dovolj, mogoče mladi, starejši pa ne.« Opozarja tudi, naj cilj vozniki nastavijo, še preden odpeljejo, nikakor ne med vožnjo.

Seveda pa lahko obnašanje posameznih voznikov le delno pomaga do boljše prometne situacije. Problem prometne gneče je sistemski in celovita rešitev bo lahko le sistemska. Ali kot se je izrazil Janković na svoji novinarski konferenci: »Preveč avtomobilov imamo.«

Poleg tega prenavljajo kar nekaj cest v Ljubljani. V okviru urejanja cest v okolici novega Potniškega centra Ljubljana (PCL) je trenutno v eno smer zaprt del Linhartove ceste. Okoli potniškega centra prenavljajo še Vilharjevo, Železno, Masarykovo in Šmartinsko cesto. Vilharjevo, Železno in Šmartinsko bodo razširili, a bodo vsi novi pasovi postali rumeni, torej bodo po njih lahko vozili le avtobusi in taksiji. Zaprt je tudi del Ižanske ceste. Po Jankovićevih besedah je okoli sto cest v postopku prenove. Poleg tega na gnečo vpliva tudi organizacija avtobusnega prometa, saj večina avtobusnih linij teče prav po Slovenski cesti, postajališče Bavarski dvor pa deluje kot glavno vozlišče in prestopališče. To povzroča veliko zgoščenost avtobusov na dveh najbolj problematičnih križiščih. LPP sicer namerava preurediti linije, vendar v okviru prilagajanja na nov potniški center, ki bo po najbolj optimističnih napovedih zgrajen do konca leta 2025. »Spremembe tras pred vzpostavitvijo PCL-ja ne bo,« so sporočili iz LPP.

»Na splošno je problem zastojev jasen. Teorija, ki drži tudi v praksi, pravi: več kot se vlaga v cestni promet, več ga bo. In v Sloveniji že desetletja ogromno vlagamo v ceste, zelo malo pa v razvoj javnega prometa,« je jasna Nela Halilović iz Inštituta za politike prostora (IPoP). »Stanje z mestnimi avtobusi na Slovenski cesti, ki smo mu priča v zadnjih dneh, pa je poleg naštetega tudi posledica gradbenih del, ki povzročajo še dodatne zastoje.« Svari tudi pred prevelikim poudarkom na kulturi vožnje in obnašanju posameznih voznikov, saj so avtobusi kljub vsemu še vedno tisti, ki rešujejo prometno situacijo v Ljubljani in je ne povzročajo. »Po rumenih pasovih lahko z avtobusom v eni uri prepeljemo od pet do osem tisoč potnikov, medtem ko v istem času v normalnih okoliščinah z avtom prepeljemo zgolj 500 potnikov pri povprečni zasedenosti. Za lažjo predstavo: v prometni konici je lahko v 18-metrskem avtobusu tudi preko 100 potnikov, za kar potrebujemo skoraj 500 metrov dolgo kolono vozil. Avtobusi so torej najučinkovitejši način premikanja potnikov po mestu. Bojim se, da bi poudarjanje kulture vožnje zelo težko rešilo problem zastojev, več možnosti bi videla v podaljšanju rumenih pasov. Ko pa poskušamo izboljšati kulturo voznikov, postavljamo avtobusni promet v položaj, podrejen avtomobilom.«

Pred mesecem dni se je za »policista« priglasil kar župan Janković sam. Obstal je v gneči pri hotelu Intercontinental, stopil iz avtomobila in začel usmerjati promet.

Še ena skrb je: da bodo ljudje zaradi avtobusov, ki zamujajo več deset minut, tudi popolnoma opustili uporabo javnega prevoza. »Menimo, da bi morali v prihodnje pri načrtovanju začasnih prometnih ureditev na teh odsekih, kjer se gradi, prednostno načrtovati pogoje za kolesarje in pešce ter avtobuse. Če te ureditve ne bodo omogočale javnega prometa, tvegamo, da bo veliko potnikov, ki trenutno še uporabljajo avtobuse, opustilo rabo javnega prevoza in se bodo raje vozili z avtom, to pa bo zastoje le še povečalo,« še opozarja Nela Halilović. Pomembno pa se ji zdi, da Ljubljana kot slovenska prestolnica ni le stvar občinske, temveč tudi državne prometne politike. »Ko se bo prenavljala shema LPP, se mora ta nujno uskladiti z železnico, da poberemo tudi vse tiste, ki so se izselili na obrobje, da bi v mesto lahko prišli z železnico in z medkrajevnega prevoza prestopili na mestni prevoz ter nadaljevali svojo pot – in ne čakali predolgo na avtobus.«

Število avtomobilov na slovenskih cestah pa medtem še vedno raste, vsako leto za okoli štiri odstotke. Potrebne rešitve, kot so prenova železniške infrastrukture, so seveda zelo dolgotrajne, so pa nekatere druge, ki so veliko bolj enostavne. Ena izmed njih je uvedba neprekinjenih rumenih pasov po vseh ljubljanskih vpadnicah, ki bi avtobusom v mestu dala prednost pred avtomobili.