Komentar / Heni Erceg: Paviljon 22
Zlovešča »igralnica« z živimi ljudmi se je prelevila v radostno igralnico z laserji, barva denarja je prekrila sledove krvi in zločina
Če bi danes potegnili črto pod tistim, kar imenujemo kultura spominjanja, kakšen bi bil rezultat? Trideset let po vojni se prizadevanja najrazličnejših organizacij, ki se še vedno vztrajno trudijo implementirati kulturo spominjanja v glave pripadnikov tukajšnjih plemen, kažejo kot popolna utvara, kot poraz v bitki z nacionalisti, ki vladajo Hrvaški in Srbiji in ki jim nenehno spodbujanje žrtvoslovja pri lastnem narodu in zanikanje žrtev pri drugem sploh omogočata vztrajanje na oblasti. Na Hrvaškem je komajda prisotna najnižja stopnja strpnosti do peščice državljanov srbske narodnosti, pa še to le, če so ti tihi in neopazni, če so politično angažirani, se morajo sprijazniti z enakim sovraštvom kot v devetdesetih letih, saj je to danes uspešno vsajeno v zavest generacij, ki z vojno nimajo nikakršne zveze.