Kdo je kriv za inflacijo?

Pretekli teden se je v državnem zboru močno zataknilo pri odločanju, kako se bodo v letu 2024 usklajevali socialni transferji. Koalicija je speljala nenavaden manever, ki je šel takole: najprej je finančno ministrstvo predlagalo, da se socialni transferji v letu 2024 sploh ne uskladijo. Nato je vlada sprejela, koalicijske stranke pa so formalno predlagale 70-odstotno uskladitev transferjev z inflacijo. Končalo se je tako, da so koalicijski poslanci izglasovali predlog opozicijskih SDS in NSi, ki zdaj prinaša 100-odstotno uskladitev transferjev z inflacijo. Ob vsem je pomenljiva argumentacija ministra Klemna Boštjančiča. Delno, 70-odstotno uskladitev socialnih transferjev z inflacijo je namreč zagovarjal ne le s prihrankom proračunskega denarja za poplave, pač pa jo je predstavil celo kot pomemben protiinflacijski ukrep. Kdo oziroma kaj zares inflaciji pri nas daje zalet?

»Z nekoliko omejenim usklajevanjem do določene mere ohranjamo življenjski standard prejemnikov socialnih transferjev, hkrati pa omejujemo pritisk na rast inflacije,« je minister Boštjančič javnosti razložil 16. novembra po seji vlade, na kateri je vlada odobrila 70-odstotno uskladitev transferjev z inflacijo. »Avtomatična indeksacija socialnih transferov z inflacijo je namreč eden od dejavnikov, ki lahko okolju z relativno visoko inflacijo povzroča dodatne inflatorne pritiske in s tem prispeva k vztrajanju inflacije.« Iz podatka ministra, da bo za 70-odstotno uskladitev potrebnih okrog 44 milijonov evrov, izhaja, da bi bilo za 100-odstotno uskladitev potrebnih dobrih 18 milijonov evrov več. S temi 18 milijoni evrov naj bi torej prejemniki transferjev tako pospešili inflacijo, da je bolje, da jih ne dobijo in da nekateri celo ostanejo pod preživetvenim minimumom, ki ga zagotavlja ravno letna indeksacija transferjev, če argumente ministra strnemo plastično. Pa to drži?

»Odgovor je zelo jasen in kratek: Ne. Z argumentom varčevanja oziroma prerazdelitve proračuna zaradi poplav in kratkoročnega financiranja obnove vlada ne more utemeljevati poseganja v socialne transferje. Niti po vsebini niti po obsegu tak poseg ni utemeljen,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. »Inflacijo, kakršno imamo danes – in to je neki splošen strokovni konsenz – prvenstveno ne poganja povpraševanje oziroma potrošnja. Imamo inflacijo ekonomike ponudbe oziroma inflacijo stroškov. Seveda je res, da je nagnjenost k potrošnji pri ljudeh, ki prejemajo socialne transferje, izredno visoka, jasno je, da ti transferi gredo v potrošnjo. Ampak obseg te potrošnje je absolutno premajhen, da bi lahko dodatno vplival na kakršnekoli inflacijske pospeške. Ni nikakršnih empiričnih dokazov skozi tržne analize, ki bi to potrjevale.« Kovač še opozarja, da je država s tem, ko je privolila v stoodstotno indeksacijo transferjev za to skupino, kjer so najbolj ogroženi, »pravzaprav bolj ali manj zgolj ohranila obstoječa razmerja«, v nasprotnem bi ti ljudje pristali še na slabšem. Ob tem je opozoril le še na podatek, da so ob lanski 10,3-odstotni inflaciji, s katero so bili transferji usklajeni letos marca, cene v skupini hrana in pijača po podatkih statističnega urada lani zrasle bistveno bolj, za 18,6 odstotka.

Da dileme o uskladitvi ali neuskladitvi transferjev z inflacijo sploh ne bi smelo biti, je ministra Boštjančiča in celo vlado sicer pravočasno, veliko pred vsemi zapleti, jasno opozorila zakonodajno-pravna služba državnega zbora: s transferji se zagotavljata socialna varnost in človekovo dostojanstvo najranljivejših – torej pravici, ki ju imamo zapisani v ustavi in z uresničevanjem katerih sploh ostajamo socialna država. Ob tem so poudarili zlasti osnovni minimalni dohodek, ki je osnova za socialne pomoči, in vladi jasno povedali, da se je ta v preteklih letih usklajeval z inflacijo, tudi ko se drugi transferji niso, celo v obdobju zategovanja pasu v času druge vlade Janeza Janše. Na vse to so v zakonodajno-pravni službi državnega zbora vlado in ministra opozorili v začetku novembra, ko je koalicija še vztrajala pri ničelni uskladitvi z inflacijo in glede katere si je nato vendarle premislila. Za denarne socialne pomoči je sicer šlo v prvih devetih mesecih letos 202,5 milijona evrov ali 6,4 milijona več kot v istem času lani, za vse transferje posameznikom in gospodinjstvom skupaj pa enako kot lani, 1,4 milijarde evrov, saj na kumulativno višino vpliva vrsta dejavnikov, zlasti zaposlenost, ki je zdaj izjemno visoka.

Z argumentom varčevanja oziroma prerazdelitve proračuna zaradi poplav in kratkoročnega financiranja obnove vlada ne more utemeljevati poseganja v socialne transferje.

A dejstvo je, da ima Slovenija eno višjih inflacij v EU-območju in zlasti med državami z evrom. Oktobra smo imeli po podatkih Eurostata s 6,6 odstotka šesto najvišjo inflacijo v EU (pred nami so bile Madžarska, Češka, Romunija, Slovaška in Hrvaška) in tretjo najvišjo v evrskem območju. Povprečna inflacija, merjena s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin (HICP), je bila v EU 3,6 odstotka, v območju z evrom pa 2,9-ostotna. Tri države, Danska, Nizozemka in Belgija, pa so imele oktobra celo deflacijo, torej padec cen.

Zakaj je Slovenija na tej ravni in kakšna so prihodnja tveganja, da tako ostane še naprej? Na vladnem Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar) razliko med slovensko in evrsko inflacijo pojasnjujejo zlasti s tem, da so se pri nas iztekli nekateri ukrepi za blaženje energetske draginje, ki so jih države uvajale v različnih obdobjih. Posledično so bile cene energentov pri nas oktobra medletno višje za osem odstotkov, v povprečju evrskega območja pa nižje za 11,1 odstotka. Rast cen hrane, pijače in tobaka se namreč podobno upočasnjuje v Sloveniji (7,7 odstotka) in tudi v evrskem območju (7,5 odstotka), navaja Umar.

Slovenija je kot majhno odprto gospodarstvo že po definiciji občutljivejša na šoke in bolj izpostavljena ciklom, tudi cenovnim, pravi Kovač. »Cenovna politika ni nekaj, kar bi bilo dano od boga, ampak je rezultat več dejavnikov, od konkurence do naših odločitev, ima ekonomske in psihološke temelje. In v Sloveniji, kjer so stalnica destabilizacije – take in drugačne, padci zaupanja v ekonomski sistem, pa v politični sistem in podobno –, smo preprosto dovzetnejši za inflacijske šoke. Ko inflacija vznikne zaradi kakršnihkoli vzvodov, zunanjih ali notranjih, se preprosto bolje prime. Če nekaj pade v močvirje, potem pač bolj potone,« pravi Kovač. Veliko odpornejše so stabilnejše države, z večjo zmogljivostjo notranjega in zunanjega trga, z mnogo raznovrstnejšimi igralci, ki so na mednarodnem parketu končni proizvajalci. In kaj lahko naredi država, vlada? »Ključna je stabilizacija, morda ne toliko ekonomskih politik kot širših razmer, kjer bodo opredeljeni neki srednjeročni načrti in se bo vanje zaupalo,« meni Kovač.

Lani so namreč k inflaciji močno prispevali apetiti podjetij po višjih dobičkih. Dobički na enoto proizvoda so se v Sloveniji medletno povečali za 20,1 odstotka, v evrskem območju pa za 5,6 odstotka, kar kaže, da so podjetja v Sloveniji v letu energetske krize in predvolilnih bombončkov prek višjih marž na kupce prenesla ne le vse dodatne stroške, pač pa so si zagotovila še eno leto zgodovinskih dobičkov. Ali kot pojasnjujejo v Banki Slovenije: v okolju močnih stroškovnih pritiskov ter visoke ravni domačega trošenja poskušajo podjetja nadoknaditi izgube iz prejšnjih let oziroma oblikovati rezerve glede na visoko stopnjo negotovosti. Zdi se, da Banka Slovenije razume apetite podjetij, ki so dejansko dvignili inflacijo, ima pa zadržke do vsakokratnih dvigov plač.

Na evrskem območju, katerega del je Slovenija, je bila inflacija oktobra 2,9-odstotna, v istem času lani pa 10,6-odstotna, kar kaže, da Evropska centralna banka s svojimi ukrepi (zviševanjem obrestnih mer) uspeva, cilj dvoodstotne inflacije je vse bliže. Anomalije članic z višjo inflacijo, kot je Slovenija, ECB ne vidi kot svoj problem. »Fiskalna politika bo ključna za premostitev vrzeli v smislu razlik v stopnjah inflacije med državami. Denarna politika pa mora biti ena sama,« je dejal podpredsednik ECB Luis de Guindos v nedavnem intervjuju za Finance.

Največje tveganje za inflacijo v prihajajočem letu izhaja iz popoplavne obnove. Gradbinci namreč vedo, da bo država potrebovala njihove storitve, z višjimi cenami pa si želijo vnaprej zagotoviti dodatne zaslužke.

Pred finančnim ministrom, ki zdaj vodi tudi resor za javno upravo, ni enostavna naloga. Koalicija je v okviru proračunske seje prejšnji teden podobno kot pri socialnih transferjih obrnila stališče do plač; umaknila je predlog, da se v letu 2024 vrednost plačnih razredov s plačne lestvice ne uskladi. Ministru pa se obeta še en cenovni pritisk, in sicer povezan prav s popoplavno obnovo. Gradbinci namreč cene dvigujejo. Iz Umarja so nam na vprašanje, ali statistično zaznavajo rast cen v gradbeništvu, o kateri govorijo mnogi »s terena«, pritrdili. Rast cen v gradbeništvu se je močno povišala proti koncu leta 2021 in v začetku leta 2022, potem se je hitro zniževala, ponoven skok pa so na uradu zaznali po letošnjem juliju: »To povezujemo s poplavami.« Ob tem gre spomniti, da se obnova zares še ni začela. Zdaj je potekala faza interventnih ureditev, ali kot so nam potrdili tudi na direkciji za infrastrukturo: »Intervencijska dela so izvajali koncesionarji, razpisov za obnove pa še ni.«

»Gradbeni sektor se zaveda, da bo država potrebovala gradbince in se na to že pripravlja. Država bi morala pripraviti zelo razčlenjen načrt obnove, kratko-, srednje- in dolgoročen, njegov sestavni del pa bi morala biti tudi neka politika cen. Določeni bi morali biti neki plafoni,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. Pri obnovi se v civilni družbi porajajo tudi ideje o uvedbi civilnega nadzora, kot je pri projektu drugega tira. Ti bi zagotovo pomenili »dodatno oko« pri sanaciji in obnovi, ocenjeni na kar 9,9 milijarde evrov.

Slovenijo bi torej pred inflacijo lahko rešilo družbeno odgovornejše gospodarstvo, torej odgovoren kapital, ki ne bi zlorabljal izrednih razmer za poviševanje cen in dobičkov. A na to gre, če si dovolimo malo cinizma, trenutno računati toliko kot na kozmični dež, s katerim je eden od poslancev Gibanja Svoboda poskušal utemeljevati neubrano glasovanje svojih strankarskih kolegov.