Zaviralci zelenega prehoda

Niti desni politiki v Evropi ne morejo več zanikati obstoja podnebnih sprememb, a se vseeno borijo, da problem minimizirajo, hkrati pa politično izkoristijo utrujenost ljudi od politik zelenega prehoda, ki bodo za nekatere lahko tudi boleče. Pred tednom dni je v Rimu potekala vsakoletna konferenca Bratov Italije, trenutno vladajoče stranke v Italiji, ki ji predseduje Giorgia Meloni. Na njeno vabilo so se konference udeležili tudi britanski konservativni premier Rishi Sunak, albanski premier Edi Rama ter vodja skrajno desne španske stranke Vox, Santiago Abascal. Tema pogovorov so bile v prvi vrsti migracije. Poleg evropskih politikov pa je Melonijeva na konferenco povabila tudi najbogatejšega človeka na svetu in direktorja Tesle, Elona Muska.

Musk se je v svojem nastopu med drugim lotil tudi zelene politike in okoljevarstvenikov. »Sem okoljevarstvenik, zelo malo ljudi je naredilo več za okolje kakor jaz,« je dejal Musk na srečanju, »ampak mislim, da je okoljsko gibanje šlo predaleč. Mislim, da je alarm o podnebnih spremembah prenapihnjen na kratki rok, še vedno pa je dolgoročen problem.« Izrazil je prepričanje, da lahko podnebno krizo rešujemo počasneje, »v naslednjih desetletjih«. Dodal je še, da »ne bi smeli demonizirati nafte in plina in priznati, da sta potrebna na kratki in srednji rok, saj bomo potrebovali nekaj desetletij, preden bomo dosegli trajnost«. Na dušo pa je popihal tudi kmetom: »Kmetijstvo nima nobenega pomembnega učinka na okolje.«

A Musk je le dobro povzel novo stališče dela desnih in večine skrajno desnih evropskih strank do politik zelenega prehoda. Zanikanje podnebnih sprememb zadnja leta ni več preživetvena politična opcija, saj preveč ljudi verjame, da podnebne spremembe so in da so resen problem. V raziskavi Eurobarometer evropskega statističnega urada iz julija 2023 je 77 odstotkov Evropejcev menilo, da so podnebne spremembe ta trenutek zelo resen problem. Evropska desnica ima dve glavni strategiji, kako se prilagoditi na to realnost. Problem in akutnost okoljske krize minimizira in relativizira ter poudarja slab vpliv zelenega prehoda na gospodarstvo, poleg tega pa notranjepolitično deluje drugače kot mednarodno.

Skepticizem dela Evropejcev do nujnosti zelenega prehoda zelo jasno spodbujajo skrajno desne stranke. A pri tem se jim vse večkrat pridruži tudi Evropska ljudska stranka.

Letošnje poletje so v Italiji zaznamovali požari in poplave, tako kot prejšnje. V raziskavi, objavljeni v znanstveni publikaciji Nature Medicine leta 2023, so ugotovili, da je bilo leta 2022 v Evropi 61.627 smrti, povezanih z visoko temperaturo, od tega kar 18.010 v Italiji. »Vroče je, da, brez dvoma. Poleti je vroče, pozimi je hladno,« je ekstremne temperature komentiral italijanski minister za promet in vodja stranke Liga Matteo Salvini. »Če se podnebje spreminja, je to zaradi podnebja ... Ne vem, koliko so podnebne spremembe posledica delovanja človeka in koliko naravnih podnebnih sprememb na Zemlji,« pa meni italijanski okoljski minister Gilberto Pichetto Fratin, ki misli tudi, da so zelena navodila iz Bruslja nastala le za to, da kaznujejo Italijo. Premierka Giorgia Meloni sicer na mednarodnem odru uporablja popolnoma drugačno retoriko. S predsednikom ZDA Joejem Bidnom je podpisala skupno izjavo, kjer so ZDA in Italija »potrdile eksistenčno grožnjo, ki jo pomenijo podnebne spremembe, in se zavezale, da bodo v tem desetletju sprejele odločne ukrepe za dosego skupnega cilja omejitve dviga povprečne svetovne temperature na 1,5 stopinje Celzija«. Retorika je nezdružljiva.

Podobno pa govorijo tudi zmerno desne stranke, ki poudarjajo svojo skrb za gospodarstvo, predvsem kmetijstvo. Evropska ljudska stranka (EPP), največja politična skupina v evropskem parlamentu, se je pred volitvami leta 2024 oblikovala kot stranka kmetov. Najodmevneje je nasprotovala regulaciji, ki bi omejila uporabo pesticidov. Pri tem je bil zelo dejaven slovenski evroposlanec EPP Franc Bogovič, ki je bil član evropskega odbora za kmetijstvo. V dveh letih in pol ga je obiskalo kar 48 različnih lobistov s področja kmetijstva. Po dolgem procesu pogajanj in nestrinjanj znotraj parlamenta so regulacijo prejšnji mesec evroposlanci zavrnili na glasovanju. EPP je julija poskušala preprečiti tudi sprejem nove zakonodaje, ki bi revitalizirala degradirane ekosisteme, a je po zelo tesnem glasovanju izgubila. 336 poslancev je zakonodajo potrdilo, 300 jih je bilo proti, 13 se jih je vzdržalo. Vse stranke levo od EPP, torej liberalni Renew, levosredinski S&D, Zeleni in Evropska levica, so se morale združiti, da so lahko premagale desni blok.

Po naslednjih evropskih volitvah, te bodo junija 2024, se bo morda tudi pri takih glasovanjih jeziček na tehtnici prevesil na drugo stran. Ankete namreč napovedujejo vzpon skrajno desnih strank, Renew prvič ne bi bila tretja največja skupina v evropskem parlamentu, to bi postala Identiteta in demokracija, ki jo sestavljajo italijanska Liga, francoski Nacionalni zbor ter nemška alternativa za Nemčijo. Pri tem pa skrajno desne stranke ne kradejo podpore EPP, ki prav tako rahlo raste.