Je prav, da profesorji dopustijo, da jih najamejo multinacionalke?

Nedavno je portal Siol razkril, da sta profesorja dveh javnih fakultet, Samo Bardutzky s Pravne fakultete in Jože P. Damijan (s tremi sodelavci) z Ekonomske fakultete, napisala strokovni mnenji za kitajsko družbo Huawei, in sicer kot sodelavca fakultetnih zavodov. Z mnenjema zdaj Huawei »žuga« vladi in zahteva kompenzacijo za izgube, ki mu jih je zaradi poleti sprejetih omejitev glede omrežja 5G povzročila Slovenija; škodo ocenjuje na več kot 170 milijonov evrov. Primer pa posredno odpira tudi vprašanje vloge javnih univerz in njenih profesorjev v družbi. Je prav, da profesorji javnih univerz prek inštitutov in centrov, ki jih ustanovi fakulteta, pišejo plačljive ekspertize za multinacionalke – na primer za tuje multinacionalke, ki so zaradi lastnih poslovnih interesov v sporu z državo? Je prav, da se profesorji javnih univerz pod ekspertize podpisujejo s svojimi visokošolskimi nazivi, ki jim na trgu strokovnih mnenj zagotovo prinašajo konkurenčno prednost? Kako profesorji sploh izbirajo posle oziroma kaj je poleg denarja merilo izbora? In ključno: je to področje na ravni univerze res urejeno ustrezno?