Je prav, da profesorji dopustijo, da jih najamejo multinacionalke?

Nedavno je portal Siol razkril, da sta profesorja dveh javnih fakultet, Samo Bardutzky s Pravne fakultete in Jože P. Damijan (s tremi sodelavci) z Ekonomske fakultete, napisala strokovni mnenji za kitajsko družbo Huawei, in sicer kot sodelavca fakultetnih zavodov. Z mnenjema zdaj Huawei »žuga« vladi in zahteva kompenzacijo za izgube, ki mu jih je zaradi poleti sprejetih omejitev glede omrežja 5G povzročila Slovenija; škodo ocenjuje na več kot 170 milijonov evrov. Primer pa posredno odpira tudi vprašanje vloge javnih univerz in njenih profesorjev v družbi. Je prav, da profesorji javnih univerz prek inštitutov in centrov, ki jih ustanovi fakulteta, pišejo plačljive ekspertize za multinacionalke – na primer za tuje multinacionalke, ki so zaradi lastnih poslovnih interesov v sporu z državo? Je prav, da se profesorji javnih univerz pod ekspertize podpisujejo s svojimi visokošolskimi nazivi, ki jim na trgu strokovnih mnenj zagotovo prinašajo konkurenčno prednost? Kako profesorji sploh izbirajo posle oziroma kaj je poleg denarja merilo izbora? In ključno: je to področje na ravni univerze res urejeno ustrezno?

Ta vprašanja smo naslovili na vse akterje: obema fakultetama in njunima zavodoma, torej Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti in Centru poslovne odličnosti Ekonomske fakultete, univerzi in poznavalcem. Odgovori so zgovorni sami po sebi.

Inštitut za primerjalno pravo, ki ga je najel Huawei in katerega direktor je zaslužni profesor Lojze Ude, je le eden od inštitutov ljubljanske Pravne fakultete; podobne storitve ponuja Inštitut za javno upravo z direktorjem profesorjem Rajkom Pirnatom. Inštituti veljajo za nekakšne vmesnike, prek katerih profesorji delajo na trgu, za naročnike. Že hiter pregled tudi pokaže, da ima skoraj polovica rednih in izrednih profesorjev Pravne fakultete odprte espeje, profesor Senko Pličanič pa prave posle od časa bivše vlade izvaja celo prek podjetja Sol. Lex.Sus, trajnostne pravne rešitve.

Inštitut za primerjalno pravo je lani pripravil 20 mnenj za gospodarske subjekte v skupni vrednosti 181.711 evrov, letos pa 18 mnenj v vrednosti 80.978 evrov, to je v povprečju skoraj 4500 evrov na mnenje. Huawei je inštitutu za omenjeno študijo (datirana je septembra 2023) plačal 4000 evrov plus DDV, od česar je 90 odstotkov kot avtor dobil profesor Samo Bardutzky, desetino pa inštitut.

Kako profesorji sploh izbirajo posle oziroma kaj je poleg denarja merilo izbora?

Že uvodoma nas je generalni sekretar Inštituta za primerjalno pravo Matija Damjan popravil; namreč profesor Bardutzky ni pisal pravnega mnenja »v podporo odškodninskemu zahtevku Huaweia proti Republiki Sloveniji«, ampak je »na prošnjo« podjetja Huawei Technologies Ljubljana »z vidika ustavnih jamstev analiziral nekatere rešitve v predlogu novega Zakona o elektronskih komunikacijah in v predlogih splošnih aktov Agencije za komunikacijska omrežja in storitve«. Da je omenjeno mnenje zdaj del odškodninskega zahtevka Huaweia proti Sloveniji, je torej zanje le nepričakovan epilog, če v grobem strnemo.

Damjan zavrača tezo, da v Inštitutu delajo za podjetja oziroma naročnike, ki jih lahko plačajo. »Pri presoji, kdaj se sprejme naročilo pravnega mnenja oziroma pravne študije, Inštitut ne diskriminira med naročniki, ampak je odločitev odvisna od vsebine naročila. Če naročnik pričakuje, da se bo v mnenju zastopalo stališča, ki jih strokovno ni mogoče podpreti, ali če bi ocenili, da so naročnikovi cilji neetični, naročila seveda ne bi sprejeli. Zato zavračamo tezo, da se tržne storitve izvajajo za subjekte, ki jih lahko plačajo, ’ne glede na ozadje’.« Do teze, da bi morali profesorji javnih fakultet s svojim strokovnim znanjem in kredibilnostjo, ki jo imajo kot profesorji javnih fakultet, delovati v javnem interesu, ne pa se angažirati za plačilo, na »trgu«, se jasno niso opredelili. Sledenje javnemu interesu bi v praksi recimo pomenilo, da bi se profesorji Pravne fakultete v zadnjih letih samoiniciativno javno oglašali ob danes potrjeni degradaciji vladavine prava. Vendar Damjan utemeljuje, zakaj naj bi bila tudi izdelava plačanih mnenj, kot je za Huawei, v javnem interesu: »Pri izdelavi pravnih mnenj ne gre za odvetniško zastopanje interesov naročnika, ampak za izoblikovanje jasnih in strokovno utemeljenih pravnih stališč, ki lahko pripomorejo h kakovostnemu odločanju organov in višji pravni varnosti, kar je tudi v javnem interesu.«

Tudi to, da se profesor javne fakultete pod mnenje, ki ga je za plačilo naredil za komercialnega naročnika, podpisuje z visokošolskimi nazivi, je po mnenju generalnega sekretarja Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti povsem logično. »Nazivi visokošolskih učiteljev niso privilegij, ki bi ga ti samodejno pridobili z zaposlitvijo na javni univerzi, ampak izkazujejo kakovost in obseg njihovega osebnega znanstvenoraziskovalnega dela, ki se preverja v zahtevnih habilitacijskih postopkih. Zato lahko te nazive uporabljajo v zvezi z lastnim strokovnim delom s tega področja, pri čemer mora biti seveda jasno, da gre za njihova osebna mnenja in ne uradno stališče univerze.« Pod mnenje za Huawei je Samo Bardutzky, sicer predstojnik Katedre za ustavno pravo Pravne fakultete, podpisan kot »izr. prof. dr. Samo Bardutzky, univ. dipl. pravnik, raziskovalec na strokovnem področju ustavno pravo«. Ob tem omenimo, da se ekipa Centra za poslovno odličnost Ekonomske fakultete na čelu s profesorjem Jožetom P. Damijanom v analizi za Huawei ni podpisala z nazivi; analiza ekonomskih učinkov omejevanja konkurence pri ponudbi tehnologije 5G je sicer nastala že oktobra 2020.

Na vprašanja glede strokovnih mnenj za Huawei, ki jih pripravljajo profesorji javnih fakultet, oziroma na s tem povezana vprašanja nismo dobili konkretnih odgovorov. Iz odgovora Pravne fakultete je bilo spet jasno, da se vodstvo nikakor ne vtika v svetovalne-podjetniške podjeme svojih profesorjev; fakulteta je sicer v študijskem letu 2023/2024 izdala soglasje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo pri drugem delodajalcu 20 visokošolskim učiteljem in sodelavcem. Na Ekonomski fakulteti in njenem Centru poslovne odličnosti niso odgovorili nič, češ da je zanje odgovorila Univerza v Ljubljani, ki je formalna soustanoviteljica centra skupaj s podjetji Gorenje, NLB, BTC, Mercator in Kolektor Mobility. Vendar tudi iz kabineta rektorja ni prišlo nič konkretnega; omenili so le etični kodeks Univerze iz leta 2014 in pravilnik o izogibanju nasprotjem interesov iz leta 2016. Teze, da bi morali profesorji javnih fakultet s svojim strokovnim znanjem in kredibilnostjo, ki jo imajo kot profesorji javnih fakultet, delovati v javnem interesu, ne pa se angažirati (le) na »trgu« za plačilo, niso komentirali. Težav torej ne vidijo.

Konkretno stališče, ki verjetno razkriva vsaj desetletje prevladujočo usmeritev v univerzi, pa ima nekdanji rektor (2013–2017) ljubljanske Univerze Ivan Svetlik. Kot rektor si je prizadeval za »sodelovanja univerze z gospodarstvom«; to je bila celo glavna tema sestanka, ki ga je imel kot kandidat za rektorja leta 2013 z ameriško lobistično gospodarsko zbornico AmCham. Svetlik to, da profesorji za trg pišejo mnenja in ekspertize, vidi kot »tretji steber univerze« in celo kot nekakšen ultimativni dokaz, da znanja na univerzi vendar so »uporabna«; neuporabnost naj bi univerzi pogosto očitala javnost in politika. »S tem se potrjuje uporabnost znanja, ki ga sicer profesorji posredujejo študentom, univerza in njene članice pridobijo nekaj dodatnih sredstev za svoje delovanje, univerzitetni učitelji in raziskovalci pa dodaten zaslužek,« vidi prednosti Svetlik. To, da profesorji pripravljajo ekspertize, se mu zdi problematično le v dveh primerih: če bi učitelji in raziskovalci na univerzi pridobljeno znanje prodajali »na svojo roko« in univerza ne bi dobila ustreznega deleža ali če bi kršili etične norme, zapisane v aktih univerze in fakultet. »Po mojem mnenju v primeru svetovanja Huaweiu ni šlo za kršenje etičnih načel. Prav lahko bi za podobno ekspertizo zaprosila država ali drugo podjetje, in v tem pogledu se med strankami ne sme delati razlik,« pravi. »Bolj gre za vprašanje politične korektnosti. Obsodba univerze oziroma omenjenih profesorjev bi bila podobna obsodbi nekaterih ameriških univerz, ki se solidarizirajo s Palestinci. Kitajska država in Huawei pač nista vsem všeč, dr. Damijan in dr. Bardutzky pa bi lahko delo zanju odklonila, če bi imela pomisleke.« Svetlik pritrjuje, da je »teža mnenj« univerzitetnih strokovnjakov lahko v primerih sodnih sporov večja od mnenj ostalih pravnikov, potreb po jasnejših pravilih na ravni Univerze glede priprave mnenj za trg pa ne vidi.

Glede večje »teže« mnenj profesorjev javnih fakultet v postopkih kot mnenju drugih strokovnjakov, tudi odvetnikov, predsednik Odvetniške zbornice Janez Starman odgovarja posredno. Pravi le, da bi morala vedno prevladati moč argumenta in ne argument moči oziroma »argument slovesa« posameznega profesorja ali odvetnika. Da so profesorji Pravne fakultete pri izdelavi pravnih mnenj povsem in avtomatično imuni proti željam naročnikov in mnenja gradijo brez ciljanega epiloga, dvomi. »Ob izdelavi mnenj je treba vedno v ozir vzeti tudi morebiti nehoten vpliv naročnikovih želja na rezultate. To tveganje takšne ali drugačne obremenjenosti z interesi naročnika lahko po mojem mnenju ublaži predvsem visoka raven etike in morale,« še pravi Starman.

Kakšna je torej verjetnost, da je Huawei naključno najel in plačal profesorje dveh javnih fakultet in od njih po naključju prejel mnenji, ki podpirata njegovo poslovno korist?

Kaj zahteva Huawei?

Huawei in ZTE sta kitajska tehnološka komunikacijska giganta, s katerima številne države zaradi varnostnih pomislekov, zaradi vezi s kitajsko vlado, omejujejo sodelovanje pri nabavi opreme za brezžično mobilno omrežje pete generacije 5G.

Prepoved ali omejitve opreme Huaweia in ZTE so zadnja leta uvedle države varnostnega zavezništva Five Eyes (ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Britanija) ter več evropskih držav. Reuters je konec septembra kot zadnjo navedel Nemčijo, po Estoniji, Danski, Franciji, Italiji, Latviji, Litvi, Portugalski, Romuniji in Švedski. Slovenije ni omenil, čeprav je sedanja vlada konec junija letos uskladila sklep o ukrepih za zmanjšanje tveganj v omrežjih 5G, sprejet leta 2020, z novim priporočilom evropskega komisarja za notranji trg Thierryja Bretona, ki družbi Huawei in ZTE omenja kot bolj tvegani od preostalih dobaviteljev opreme 5G. Temu sklepu zdaj oporeka med drugim Huawei in od države terja kompenzacijo, tudi z omenjenima mnenjema Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti in Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete. Huawei v srednjeročnem obdobju škodo ocenjuje na več kot 170 milijonov evrov, v dopisu vladi s konca novembra opozarja tudi na nastali »znaten upad« prometa. Podjetju Huawei Technologies Ljubljana, prek katerega deluje Huawei v Sloveniji, so prihodki od leta 2018 do lani padli s skoraj 57 milijonov na 15 milijonov evrov, kljub temu ves čas izkazuje čisti dobiček; lani je bil ta 333 tisoč evrov, kaže baza Gvin. Epiloga pri nas še ni, Huawei v dopisu vladi napoveduje uporabo vseh pravnih sredstev za zaščito svojih interesov, z investicijskim arbitražnim sporom vred. Guardian je pred meseci pisal, da je Huawei v Lizboni že sprožil tožbe.