Leto, ko je skrajna desnica lomastila po Evropi

Pošast hodi po Evropi, pošast skrajne desnice! Demagogi, ki ponujajo hitre rešitve za vse mogoče tegobe – za vse so seveda krivi geji in lezbijke, migrantje in levičarji –, so dolgo uspevali predvsem na razklanem Balkanu in vzhodu stare celine, vse bolj pa so priljubljeni tudi znotraj evropske trdnjave liberalizma.

V Italiji je že lani slavila Giorgia Meloni, na Švedskem pa je desnica oblikovala manjšinsko vlado ob podpori skrajno desnih Švedskih demokratov. Letos aprila je tudi na Finskem slavila desnica, pri čemer je sedem ministrskih mest pripadlo populistični stranki Finci, na Nizozemskem pa skrajno desna Stranka za svobodo Geerta Wildersa. Skrajna desnica je pridobila podporo tudi na regijskih volitvah v Avstriji in Nemčiji.

Prav v Nemčiji, ki je imela bolečo zgodovinsko izkušnjo, kaj pomeni na oblast pripeljati skrajnega populista, podpora Alternativi za Nemčijo (AfD) vztrajno raste. Po javnomnenjskih anketah Politica je ta že maja prehitela Zelene, junija pa še socialdemokrate. Po zadnjih decembrskih anketah bi kot drugouvrščena na volitvah prejela 22 odstotkov, nemška konservativna unija CDU/CSU, ki vztraja na prvem mestu, pa 31 odstotkov.

Napovedi pred evropskimi volitvami prihodnje leto zato niso nič kaj rožnate, čeprav vsi, z Evropsko ljudsko stranko vred, hitijo zagotavljati, da se s skrajno desnico ne bodo povezovali v koalicijo. Morda se Evropejci lahko tolažimo, da so Argentinci letos za predsednika izvolili samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, Američani pa tudi zgolj sprijaznjeno čakajo na drugo zmago Donalda Trumpa na predsedniških volitvah prihodnje leto.