Komentar / Vlado Miheljak: Horuk v stare čase?

»Kje imate drugačna stališča od večine v SDS?

Trenutno gre bolj za vprašanje, kaj igrati forte in kaj piano. Dokler ni v ospredju vprašanje tonalitete, melodija zveni v izbranih tonih.

(...)

Če boste ostali v stranki, bi bili pripravljeni na naslednjem kongresu kandidirati in prevzeti SDS?

Kot sem že dejal v prvem intervjuju po predsedniški kampanji, ne verjamem v sovražni prevzem, še posebej ne tako utrjene stranke, kot je Slovenska demokratska stranka. Zagotovo imam politične ambicije, in če bi bil tak dogovor, bi z veseljem razmislil o tem.«

V politični Sloveniji se ure ne vrtijo v ustaljeni evropski smeri, ampak obratno. Slovenija je startala parlamentarni boj vsaj leta 1992 z razmeroma jasno topologijo, kjer so se izrisale dolgoletne konture strankarske moči, prepoznavnih orientacij, programov in identitet. No, pravzaprav že leta 1990, ko so potekale prve pluralne volitve, je v družbenopolitični zbor takrat še stare skupščine vstopilo razmeroma malo velikih akterjev in pri njih je bilo prepoznati jasne obrise dolgoročnih usmeritev. V nasprotju s pavšalnimi oznakami, da je bil zmagovalec Demos (ta na volitvah sploh ni nastopil oziroma ni nastopil kot skupna lista ali jasno opredeljena predvolilna koalicija), je zmagala (s 17,3 odstotka) ZKS-SDP, neposredna dedinja stare Zveze komunistov ter osrednja predhodnica zdajšnje SD, druga je bila ZSMS, neposredna predhodnica kasnejše imperialne LDS (14,5 odstotka), šele tretji pa so bili krščanski demokrati (SKD) s 13 odstotki in nato Slovenska kmečka zveza, predhodnica SLS, z 12,6 odstotka glasov. Osamosvojiteljski in zaslugarski stranki Demosovega bloka SDZ in Pučnikova Socialdemokratska zveza sta se odrezali konkretno slabše. Mednju pa se je z 8,8 odstotka vrinila stranka Zelenih Slovenije, ki pa se je potem presenetljivo samoumestila v Demos in si hipno in za vnaprej zapravila privlačno in aktualno ime. Tako nekako.