»Naša generacija se počuti, kot da ničemur več ne pripada«

"Mislim, da je treba jasno razlikovati med nostalgijo in retradicionalizacijo. Mislim, da z nostalgijo samo po sebi ni nič narobe, včasih se verjetno vsi ujamemo v nostalgične občutke. A dejstvo je, da živimo v zelo nevarnem času, ko je na delu močno dviganje konservativizma, populističnih gibanj in zahtev po retradicionalizaciji družbe. Pri tem pa ne gre več samo za nostalgičen pogled nazaj, ampak za zelo nevarno zahtevo po družbi preteklosti, za korak nazaj k nestrpnostim, normativni in patriarhalni družbi ter radikalizmu na vseh ravneh."

"Po drugi strani mislim, da nikakor ne smemo zavračati vsega tradicionalnega, hkrati pa se nam ni treba za vsako ceno oklepati tradicije. Osredotočiti bi se morali na vsako stvar posebej in nato ugotavljati, ali potrebuje spremembe, če lahko stvari naredimo drugače in bolj učinkovito. Toda to je precej časovno potratno in tudi zahtevno, zato nas hitro odpelje v fanatizem oziroma prekomerno podiranje vseh ustaljenih praks, še zlasti v želji, da bi našli lastni izraz. Naša generacija se počuti, kot da ničemur več ne pripada, da nič več ni izraz našega časa, zato pogosto poskušamo izoblikovati svet popolnoma na novo, na koncu pa ugotovimo, da se vračamo k nečemu, kar je obstajalo že pred nami."

(Gledališki režiser Luka Marcen v intervjuju za Nedelo o tem, kako na osebni ravni dojema, kdaj je vračanje h koreninam smiselno, kdaj pa zgolj nostalgija brez prave osnove)