Kultura / »Vleči te mora nekaj nerazumljivega«

Eksperimentalni filmi praviloma niso prva izbira slovenskih festivalskih žirij, zato je Ne misli, da bo kdaj mimo, ki je septembra na 26. Festivalu slovenskega filma v Portorožu osvojil vesno za najboljši film, več kot dobrodošla anomalija. Oziroma, kot je zapisal kolega Marcel Štefančič, jr., nezaupnica Slovenskemu filmskemu centru in njegovim igranim celovečercem. Gromov celovečerec je namreč popolnoma drugačen: kot »izjemno čustvena simfonija gibanja« nas hipnotizira z dolgimi kadri, posnetimi iz izjemno nizke, »nečloveške« perspektive, in z neprestanim gibanjem kamere, ki je tako hipnotično, omotično, da pri nekaterih izzove celo fizično nelagodje. Grom nas brez besed, brez kadrov obrazov, brez podob oprijemljive človeškosti vodi po, kot je v svoji recenziji zapisal Štefančič, »stanovanjih, ulicah, podhodih, metrojih, parkih, parkiriščih, gozdovih, drevoredih, stopniščih, gradbiščih, trajektih, mestih, velemestih in Metelkovi, ob morju, pod mostovi in po snegu, podnevi in ponoči, med stoli, hišami, železniškimi tiri, knjigami in protestniki«. Kot breztelesni voajer, izgubljena prikazen, ki se mota med nogami človeštva in nekaj išče … ali pa beži.