Nejc Pipp: Entropy

+ + + +

V prvem letu koronske krize je mladi škofjeloški pevec in producent diskretno stopil na domačo sceno z izdajo Ulyssesa, ki se je gibal nekje na meji med »zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo«. Obeti so bili veliki, single je pograbil Val 202, a si je Pipp raje vzel še nekaj let za dodelavo izraza, preden je v svet poslal prvo pravo ploščo. Kot predhodnik je tudi ta delno plod sodelovanja z multiinstrumentalistom Krištofom Pogačnikom, na njej pa gostujeta še Ian Pirc (saksofon/flavta) in Ajda Pogačnik (klaviature). Prvenec, ki z naslovom namiguje na notranji nered, negotovost, nestabilnost, nepredvidljivost, lahko v domačem prostoru, v smislu naslanjanja na progresivni pop, eksperimentalni R & B in ambient, primerjamo s prvo ploščo zasedbe YGT iz leta 2015. A zdi se, da je Entropy, verjetno po naključju, tudi nekakšen zapozneli slovenski mežik milenijski uspešnici Blonde (2016) ameriškega zvezdnika Franka Oceana.

Album se sicer ne bo dotaknil množic, niti ne bo zamajal prestola skupine Joker Out med dijaško-študentsko populacijo. Z intimnim, introspektivnim, skoraj solipsističnim razpoloženjem nagovarja specifično poslušalko in poslušalca, ki v sodobnem slovenskem mainstreamu iščeta nepreračunljivo iskrenost. V nedavnem intervjuju je Pipp povedal, da so besedila v esenci njegova interpretacija doživetij prijateljev, nekakšen poskus poetične empatije do življenja drugih. V angleških verzih o ljubezni in notranjih topografijah ni zaslediti oprijemljivih socio-političnih referenc. Vtis je, da ne obstaja niti zunanji svet, pač pa se gibljemo v plazmi čustev in notranjih nasprotij, ki so brez »lastnika«.

Izstopa produkcija, ki je podobno detajlna in izčiščena kot na že omenjeni Oceanovi plošči, s subtilnim kitarskim okrasjem, zapeljivimi basovskimi linijami, muzak saksofonskimi inserti, blagimi klavirskimi akordi in dinamičnimi beati. Vse se vrti okoli njegovega vokala, včasih ranljivo golega, drugič pomnoženega v večglasja, vsekakor pa globljega in bolj zrelega kot na prvencu. Pipp dobro razume pomen intonacije (od soulovske sladkobe do nežnega rapanja in šepetajočih deklamacij) in interpretacije, saj lahko v posamičnih komadih slišimo različne odtenke in barve, ki prispevajo k čustveni širini.

Čeprav po dinamiki in vitalnosti Entropy preseže prvo izdajo, vseeno pogrešamo dodatne trenutke katarze ali reze v razpoloženju plošče (kot komad Minutes of this past days), saj je ta večinoma enovito melanholična z občasnimi jazzovskimi akordi, ki pobožajo kot žarki na najbolj turoben dan v Ljubljanski kotlini. Kot album samoiskanja, značilnega za ljudi, malo starejše od dvajset let, Pippov prvenec zaobjame tisti občutek pop melanholije 21. stoletja, ki ga je v eseju The Secret Sadness of the 21st Century že leta 2013 prepoznal Mark Fisher.