Komentar / Vlado Miheljak: Prilika o pravem času

Ameriški zvezni sodnik je včeraj zavrnil tožbo proti savdskemu prestolonasledniku Mohamedu bin Salmanu zaradi umora novinarja Džamala Hašodžija. Sodnik je potrdil pravno mnenje vlade predsednika Joeja Bidna, da je princ zaradi svojega položaja predsednika vlade imun pred pregonom ali tožbami v ZDA.

Slovenija je po petkovi smrti ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega danes na pogovor poklicala ruskega veleposlanika.

Tako, pa smo dočakali polni dve leti vojne. Kmalu po začetku (10. junija 2022) je skupina podpisnikov pretežno levoliberalne provenience pozivala h končanju vojne, skupina protipodpisnikov s pisane palete levih, desnih, med njimi pa kar nekaj izpričanih nedemokratov, pa kmalu potem za njeno nadaljevanje. Tajming prve peticije je morda bil pravi, kajti potek vojne je morda še najbolj presenetil samega Putina, ki si jo je predstavljal kot blitzkrieg, pa se je zapletel in mu je bilo verjetno kmalu jasno, da se Rusi ne bodo kar v paradnih defilejih pripeljali skozi »velika kijevska vrata«. Morda. Vredno je bilo poskusiti. Kaj se je v dveh letih spremenilo? Pravzaprav malo, ker so Rusi še vedno, tako kot na pomlad 2022, vsaj na petini ozemlja Ukrajine. A hkrati veliko. Porušena, do tal zravnana mesta, milijoni razseljenih in predvsem stotisoči mrtvih na obeh straneh. Vojna pa kar traja. In ji ni videti konca. Tisti, ki so Ukrajince najbolj ščuvali k samomorilni frontni vojaški obrambi, jih sedaj pripravljajo na točko preloma, v kateri so bili junija 2022 – na pogajanja. Vse prejšnje poskuse dogovorov so torpedirali ZDA in Združeno kraljestvo (spomnimo se sporočila Borisa Johnsona Ukrajincem 9. 4. 2023: »Putin je vojni zločinec, na katerega je treba pritiskati, ne pa se z njim pogajati.«).