Komentar / Heni Erceg: Biti ženska na Hrvaškem

Kako si lahko zagovornik človekovih pravic, hkrati pa si nad sodelavkami manjšinskega medija privoščiš mobing, ki gre tako daleč, da te nazadnje ostanejo celo brez službe? Čeprav so ta dekleta o tem mediju vedela veliko več od nasilnega šefa, ki o njem nima pojma, je pa zato vdan podrepnik tistega nad sabo, vplivnega politika, katerega naloga je prav skrb za pravice manjšin. Kako se ta lahko ukvarja z enakimi možnostmi žensk in moških in hkrati nekdanji partnerici in materi svojega otroka tega nenadoma odvzame, leta in leta manipulira in laže, da ga mati zlorablja, ker želi, da se uči in redno hodi v šolo? In jo vlači po sodiščih in centrih za socialno delo. S čim se proti takemu bolnemu početju lahko borijo takšne ženske? V instituciji, kjer jih ponižujejo in nato še odpustijo, je to boj brez upa zmage, ker v njej vlada neizprosna moška omerta, čeprav delovanje ustanove, ki skrbi za pravice manjšin, spodkopava na spolu utemeljen prezirljiv odnos nadrejenega do sodelavk, pa tudi do matere svojega otroka. Si lahko na sodišču izborijo pravico do spoštljivega odnosa na delovnem mestu in dosežejo, da bo nasilnež kaznovan? Eh, to so utvare, saj je edini znak, da je Hrvaška pravna država, ogorčenje spodobnih državljanov nad nedavno odločitvijo mogočnega predsednika vlade, da za prvega moža hrvaškega pravosodja – glavnega državnega odvetnika – imenuje človeka, o katerega integriteti pričajo zveze z mafijci in ministri te vlade, ki so se znašli za zapahi. Boriti se za svoje pravice v taki državi in biti žena in mati pomeni mučno in brezplodno zapravljati zdravje, denar in čas, saj je končna razsodba praviloma izrečena v korist moškega, šefa, ki izvaja mobing nad sodelavkami, ali očeta, ki materi – zaradi bolestnega sovraštva – jemlje otroka.