Prijatelja za vedno

Na začetku se posvetimo Janševi napovedi, da bo preselil slovensko veleposlaništvo iz Tel Aviva v Jeruzalem, ko bo spet – kot da je to že kar dejstvo – predsednik vlade. Janševa napoved se zdi zgolj provokacija, selitev veleposlaništva pa nepomembna, zgolj simbolna poteza, ki pa razkriva več. Razkriva, komu sledi Janša, razkriva njegov način razmišljanja.

Stranka SDS je članica mednarodne združbe strank, poimenovane »International Democracy Union« (IDU). Gre za skupnost desnih, konservativnih strank, v kateri lahko najdemo ameriške republikance in tudi Orbánov Fidesz. Strankam so skupne vrednote o pomenu demokracije in svobode, izpostavljeni člani združenja pa so bili na primer Margaret Thatcher, George Bush st., Jacques Chirac, Helmut Kohl. Izbrana, ugledna druščina. IDU med drugim pripravlja različne seminarje o organiziranju volilnih kampanj, o načinu zbiranja sredstev, o oglaševanju. Kot pravijo, ima IDU »pomembno vlogo pri izmenjavi izkušenj med podobno mislečimi desnosredinskimi strankami, da bi dosegle uspeh na volitvah«. Član IDU je tudi izraelski Likud, ki ga od leta 2005 že drugič vodi izraelski premier Benjamin Netanjahu.

Prejšnji teden je IDU organiziral obisk Izraela in v državo, ki na Palestince meče bombe in rakete, se je odpravil tudi predsednik SDS Janez Janša. Tam se je srečal s predsednikom izraelskega parlamenta Amirjem Ohano, ministrom za zunanje zadeve Israelom Katzem, ministrico za obveščevalno dejavnost Gilo Gamlielo ter predsednikom odbora za zunanje in varnostne zadeve Dannyem Danonom. Benjamin Netanjahu za Janšo ni imel časa, vseeno pa je prvak slovenske opozicije govoril z vplivnimi posamezniki, ki podpirajo uničevalno politiko izraelske vlade. Vzemimo za primer le Dannyja Danona. Ta je nekoč dejal, da bi morali za vsako Hamasovo raketo »izbrisati po eno sosesko v Gazi«, po oktobrskem napadu Hamasa je javno zagovarjal idejo o »prostovoljni preselitvi Palestincev« v Afriko ali kam drugam, nato pa je vojsko kar neposredno pozval k umoru novinarjev, ki poročajo o dogajanju v Gazi.

Janša je med obiskom, kar je v tem času obvezen del protokola, odšel tudi v kibuc Kfar Aza, ki so ga oktobra napadli pripadniki Hamasa. Na podobne obiske so se odpravili še drugi slovenski politiki, na primer zunanja ministrica Tanja Fajon ali poslanca Franci Breznik in Jernej Vrtovec, v istem kibucu pa je bila oktobra tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar pravi, da bi moral biti status Jeruzalema rešen v pogajanjih o rešitvi dveh držav, zato so kakršnekoli napovedi o preselitivi veleposlaništva v Jeruzalem prenagljene, saj prejudicirajo status mesta.

Janša ni minister za zunanje zadeve. Ni predsednik vlade, ni niti član parlamentarne skupine prijateljstva z Izraelom. Izrael je obiskal na lastno pest. 

Brez posvetovanja z ministrstvom za zunanje zadeve, brez mandata parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Šlo je za strankarski obisk, politično druženje. Kljub temu je Janša po obisku Izraela napovedal, da bo, ko se bo zdaj zdaj vrnil na oblast, »slovensko veleposlaništvu preselil v Jeruzalem«. Napoved so izraelski gostje sprejeli z navdušenjem, v Sloveniji pa je drugače. Preselitve slovenskega veleposlaništva ne podpira nobena vladna stranka, ne podpirajo je tudi v Novi Sloveniji. Celo Anže Logar, kritik zunanje politike sedanje vlade, saj naj bi bila ta »glasnik arabskega dela sveta«, odkrito priznava, da v času prejšnje vlade, ko je bil še zunanji minister, predloga o prestavitvi veleposlaništva v Jeruzalem ni bilo na mizi: »Tudi danes ne podpiram selitve, v kolikor ni to del skupnega dogovora v kontekstu oblikovanja rešitve dveh držav.«

Zakaj torej prestavitev veleposlaništva v Jeruzalem in kaj je želel Janša s to napovedjo sporočiti?

Sveto mesto

Slovensko veleposlaništvo v Izraelu je v 19. nadstropju stolpnice na Ulici Dizengoff v Tel Avivu. Pot do njega vodi prek nakupovalnega centra in dvojnega dvigala. V isti stavbi je veleposlaništvo Cipra, skupno pa je v Tel Avivu več kot 100 veleposlaništev in drugih diplomatskih misij. Glavno mesto Izraela, ta »večna in nedeljiva prestolnica«, naj bi bil, tako je sklenil kneset, Jeruzalem, a velika večina mednarodne skupnosti tega akta ne priznava.

To pa ne velja za vse. Pod poveljstvom Donalda Trumpa so ZDA konec leta 2017 svoje veleposlaništvo iz Tel Aviva prestavile v Jeruzalem, kjer je bil prej le njihov konzulat. Poteza je bila tako nepričakovana, da je tedanji zunanji minister ZDA Rex Tillerson medijem naknadno pojasnjeval, da predsednikova odločitev nikakor ne prejudicira končnega statusa mesta in da naj bi bil predsednik Trump zelo jasen, ko je dejal, »da bo končni status, z mejami vred, prepuščen pogajanjem in odločitvi obeh strani«. Trumpova poteza je takrat povzročila vihar, sestal se je Varnostni svet OZN, vrstili so se nemiri in demonstracije, palestinska stran pa je na Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) zaradi kršitve mednarodnega prava in dunajske konvencije o diplomatskih odnosih vložila tožbo zoper ZDA. Sodni postopek o tem vprašanju še ni končan, o sami spornosti Trumpove poteze pa veliko pove že podatek, da je njegovemu zgledu doslej sledilo le nekaj manjših držav. V Jeruzalemu imajo danes poleg ZDA svoja veleposlaništva samo še Gvatemala, Honduras, Papua Nova Gvineja in Kosovo. Te dni je odprtje veleposlaništva v Jeruzalemu napovedal še novi argentinski predsednik, samozvani anarhokapitalist Javier Milei.

Janšo in Benjamina Netanjahuja povezujeta avtoritaren pogled na politiko in želja po obvladovanju družbe, povezuje ju tehnika vladanja.

Vprašanje Jeruzalema in njegovega statusa je simbolično. V Vzhodnem Jeruzalemu, ki je v rokah Izraela, stoji Haram Šarif (Tempeljski grič), tretje najsvetejše mesto za muslimane, ki je hkrati sveti kraj tudi za kristjane in jude. Varnostni svet OZN je v različnih resolucijah Vzhodni Jeruzalem označil za del palestinskih ozemelj, ki jih je okupiral Izrael. S svojo potezo je torej Trump okupacijski sili podaril del ozemlja, ki ga okupira. Sama ideja o rešitvi dveh držav, ki jo kljub njeni praktični neuresničljivosti še vedno zagovarja mednarodna skupnost, temelji na podmeni, da naj bi bil Vzhodni Jeruzalem prestolnica palestinske države. Sociolog in velik poznavalec Bližnjega vzhoda Primož Šterbenc je že pred leti v Mladini zapisal, da vprašanje Jeruzalema ni samo simbolično, saj »palestinska država ne more delovati brez Vzhodnega Jeruzalema, kajti v naravi mesto figurira kot logistično vozlišče, prek katerega sta neizogibno povezana severni in južni del Zahodnega brega, ki naj bi tvoril glavnino palestinske države«.

Janša, izpričani polihistor, poznavalec zgodovine, svetovnih verstev in mednarodnih resolucij, vse to natančno ve, a mu je za dejstva malo mar.

Brez podpore

Strokovnjaku za področje mednarodnih odnosov Zlatku Šabiču se zdi Janševa napoved o prestavitvi veleposlaništva zaradi vsaj treh razlogov izrazito problematična. »Prvič zato, ker so tam številna odprta vprašanja, na katera mednarodna skupnost opozarja že desetletja in še vedno niso rešena: vprašanje meja, vprašanje nelegalnih naselbin in nastajanje novih nelegalnih judovskih naselbin na okupiranem ozemlju, vprašanje prihodnosti države Palestine, razmejitve med državama in s tem vprašanje glavnega mesta – za Palestince je glavno mesto njihove prihodnje države Vzhodni Jeruzalem. Dokler vse to ostaja odprto in brez dogovora, ne vidim razloga, zakaj bi Slovenija razmišljala o selitvi svojega veleposlaništva. S tako potezo bi se odločno postavila na eno stran, in kar je še slabše, prejudicirala bi prihodnji status Palestine.«

Drugi razlog je povezan z vprašanjem, kaj bi takšna poteza sploh pomenila, kaj bi z njo sporočila Slovenija. »Če bi se torej dejansko odločili za preselitev, bo naša država potrdila in nagradila sedanjo politiko Izraela. Ta evidentno ne kaže nobenega interesa po takšnem miru, v katerem bi besedo imeli oboji, Izraelci in Palestinci. Vsaj kot se trenutno zdi, izraelsko vlado zanima zgolj režim, po katerem bodo Palestinci razumljeni kot prebivalci, nevredni svoje države in bivanja na svojem ozemlju, in s tem izpostavljeni absolutnemu izraelskemu nadzoru.« In tretji razlog? »S takim enostranskim in krivičnim dejanjem bi se Slovenija obrnila stran od internacionalizma in vključujoče mednarodne politike. Mir je nedeljiv. Če na to pozabljamo oziroma tega ne razumemo, prevzemamo nase tveganje širitve konflikta, tudi daleč zunaj regije, kjer trenutno poteka. Sedanje delovanje Izraela zahteva vse kaj drugega kot podporo njihovim politikam in odločitvam.«

»S tako potezo bi se Slovenija odločno postavila na eno stran, in kar je še slabše, prejudicirala bi prihodnji status Palestine.«

– Dr. Zlatko Šabič

Hkrati se postavlja vprašanje, kako bi Slovenija to sploh izvedla, vsaka nova vlada pač ne more veleposlaništev kar prestavljati sem in tja. Praktično je to seveda mogoče, a kot opozarja Boštjan Udovič, profesor s področja diplomacije in nekdanji svetovalec evropskega poslanca Milana Brgleza, bi moral o tem odločati ali pa se o tej nameri vsaj vnaprej seznaniti parlamentarni odbor za zunanjo politiko. »Vprašanje je tudi, kako bi to naredili. Eden od načinov bi bilo zaprtje sedanjega veleposlaništva v Tel Avivu in odprtje v Jeruzalemu, kar lahko na predlog vlade in ob predhodnem mnenju omenjenega odbora stori predsednik republike. Drugi način pa bi bilo pripoznanje, da je ’diplomatska’ prestolnica Izraela Jeruzalem, v tem primeru bi to storila vlada sama, a tudi ta le s predhodnim mnenjem parlamenta. Tak premik veleposlaništva bi bil po vsebinski ravni s strani Slovenije pomembna simbolična podpora Izraelu ter odmik od ’nihanja in uravnoteževanja’ med Izraelom in palestinskimi ozemlji, kar Slovenija počne že 20 let.«

Podobno razmišlja tudi diplomat in državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk. »Vodja opozicije predlaga, da v zvezi s selitvijo slovenskega veleposlaništva v Izraelu v Jeruzalem sledimo Papui Novi Gvineji in peščici držav, ki so to že storile. Gre za špekulativno napoved, saj se selitev lahko uresniči samo pod pogojem, da vodja opozicije pride na oblast.« Slovenska vlada naj bi po Volkovem mnenju vodila drugačno zunanjo politiko, kot jo napoveduje Janša. Ta naj bi temeljila na pogovorih in dogovorih s partnerji v mednarodni skupnosti, v prvi vrsti znotraj EU, njena cilja naj bi bila ustavitev vojne in začetek mirovnih pogovorov. »Naša politika ne temelji na enostranskih potezah, ki niso v interesu iskanja dogovorne rešitve. Na Bližnjem vzhodu je v tem trenutku najpomembnejše zagotoviti premirje in dostaviti humanitarno pomoč v Gazo. Potrebna je takojšnja pomoč, konkretnih 20 ton materialne pomoči, tudi otroške hrane, ki jo je vlada prejšnji teden poslala v izmučeno Gazo. Od vodje opozicije smo dobili skrajno nehuman in zloben očitek, da vlada s to pomočjo podpira teroriste in delujemo enako kot podporniki nacizma leta 1944. V nasprotju z Janšo pa smo od države Izrael dobili podporo in pomoč pri organizaciji dostave te pomoči.«

Slovenske veleposlanike in veleposlanice sicer imenuje predsednica države Nataša Pirc Musar. Predsednica tudi odpira nova veleposlaništva. V njenem uradu pravijo, da se diplomatsko predstavništvo v skladu z zakonom res odpre z ukazom predsednice republike, »vendar pa gre pri tem zgolj za podpis zavezujočega predloga, ki ga pripravi ministrstvo za zunanje zadeve, določi pa ga vlada po predhodnem mnenju delovnega telesa državnega zbora, pristojnega za zunanjo politiko«. In Janšev predlog? »Obisk predstavnika opozicijske stranke v Izraelu ni bil uradni obisk slovenske delegacije in zato stališča, ki jih navajate, nikakor niso uradna stališča Republike Slovenije. Status Jeruzalema mora biti rešen v pogajanjih o rešitvi dveh držav, zato so kakršnekoli napovedi o premikanju veleposlaništva v Jeruzalem prenagljene, saj prejudicirajo status mesta.«

Očitno prav nihče, ki je resen politik v Sloveniji, poleg Janše in njegove stranke seveda, ne podpira predloga prestavitve veleposlaništva v Jeruzalem. Nasprotno, zavračajo ga. In ni težko razumeti, zakaj je tako.

Motivi

Morda gre zadržano razumeti razloge, ki so pri predstavitvi veleposlaništva pred leti vodili Donalda Trumpa, v času njegovega prvega mandata so sicer nastajali »Abrahamovi sporazumi« o normalizaciji odnosov med Izraelom in arabskimi državami. V pogajanja in dogovore takrat Palestinci sploh niso bili vključeni.

Trumpova najpomembnejša volilna baza so evangelijski protestanti, krščanski sionisti, ki verjamejo, da je vse, kar je zapisano v Svetem pismu, gola resnica. »Verjamejo tudi v to, kar piše v Janezovem Razodetju, verjamejo v Jezusov ponovni prihod, verjamejo, da se bo Jezus na zemljo vrnil šele po tem, ko bo rekonstituiran svetopisemski Izrael. Ni naključje, da je Trumpov podpredsednik Mike Pence novico o prestavitvi ameriškega veleposlaništva sporočil v božičnem času,« razmišlja Primož Šterbenc.

»Janša se obnaša kot kakšen zombi, ki nima pojma o mednarodnem pravu in o mednarodnih odnosih, hkrati pa ni niti načelen. Naj ponovim: Slovenija bi si morala prizadevati za mir na Bližnjem vzhodu, tisti, ki pa si želi miru in stabilnosti, mora biti kritičen do politike Izraela.«

– Dr. Primož Šterbenc

V Evropski uniji politiko do Izraela sicer najbolj usmerja Evropska ljudska stranka, tudi SDS je njena članica, še najbolj enostranska pa je bila predsednica evropske komisije Ursula von dee Leyen, ko je takoj po napadu Hamasa odločno podprla Izrael in mu s tem dala bianko menico za napovedani nesorazmeren napad na Gazo. Celo njen kolega, visok zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell, je minuli teden v intervjuju za španski časopis El Pais izjavil, da je predsednica evropske komisije s svojimi izrazito proizraelskimi stališči celotni EU povzročila »veliko geopolitično škodo«. »Imam pravico, da kritiziram odločitve izraelske vlade, ne da bi me imeli za antisemita. Ti dve stvari nista povezani.« Njegova kritika je bila sicer pričakovana, Borrell je Španec, Ursula von der Leyen pa Nemka, španska vlada pa je do Izraela bistveno bolj kritična kot nemška. Janez Janša igra drugačno igro, že nekaj let sledi politiki ameriških republikancev, posredno tudi njihovi evangelijski usmerjenosti. Hkrati očitno želi še intenzivneje pokazati, da je na strani Izraela. Z Netanjahujem sta pač »zelo dobra prijatelja«, je o tem odnosu dejal eden od nekdanjih Janševih političnih sopotnikov.

»Menim, da je Janša predvsem oportunističen in preračunljiv politik, ki se praviloma priklanja močnim, to pa je v izraelsko-palestinskem sporu Izrael. V času svoje prejšnje oblasti je simbolno podprl Izrael, ko je ukazal izobesiti izraelske zastave na vladno palačo. V času teh novih napetosti med Izraelci in Palestinci pa je stopil še korak dlje, pri čemer ne upošteva, da so zanje krivi predvsem Izraelci,« še pojasnjuje Primož Šterbenc.

A ta njegova naklonjenost Izraelu ni enoznačna, po njegovem mnenju obstajajo dobri in slabi Judje, v resnici je antisemitski sionist. Oktobra 2021 je Janša tako objavljal fotografije evropskih poslancev, ki jih kot kakšne marionete vodi ameriški filantrop in bančnik George Soros. Objavljal je klasično konspirološko in antisemitsko zgodbo o bogatem Judu, ki skrivoma upravlja svet, razširjeno med skrajnimi desničarji, kot del politične kampanje pa jo je sistematsko razširjal tudi Viktor Orbán. Janša je poobjavil tudi tvit, v katerem Sorosa obtožuje, da kot Jud ni bil žrtev nacistov, ampak da je Jude ovajal. Po kritikah, ki so prišle iz Bruslja, se je sicer Janša branil, da kritika Sorosa ni antisemitizem in da so ga razumeli narobe. Morda so ga res, a njegova poslanka Jelka Godec je ravno te dni postavila poslansko vprašanje o tem, zakaj se je predsednik vlade Robert Golob med münchensko varnostno konferenco srečal s sinom Georgea Sorosa Alexandrom Sorosem. Po neuradnih informacijah je šlo za vljudnostni sestanek in pogovor o dogajanju v Evropi in na Balkanu. George Soros je sicer kritik politike Benjamina Netanjahuja, ta pa mu očita, da njegova fundacija podpira propalestinska združenja.

Šterbenc pri vprašanju vzrokov za Janševo naklonjenost do Izraela omenja še dva motiva. »Prvi je protijugoslovanski refleks stranke SDS, kar pomeni, da vedno nasprotuje tistemu, za kar naj bi se zavzemala nekdanja Jugoslavija. Ker je bila Jugoslavija propalestinska, Janša zdaj podpira Izrael. Vse skupaj, kar je bistveno, pa povezuje izrazit protiislamski diskurz. SDS vsaj od leta 2015, ko je v Evropi nastopila migrantska kriza, slika islam kot nekaj negativnega, vseskozi sporoča, da naj bi bil islam inherentno fanatična in agresivna religija. Po drugi strani se SDS prikazuje kot stranka, ki je zvesta slovenskim katoliškim vernikom. In zdaj pomislite na ta paradoks: ta stranka ni opazila, da zaradi izraelske okupacije trpijo palestinski kristjani, Betlehem je okupiran, lani so tam odpadla vsa praznovanja božiča. Na neki način gre za izdajo rimskokatoliških idealov in približevanje drugačnim kristjanom, kot so ameriški evangelijski protestanti. Žal podobno razmišljajo tudi nekateri slovenski katoliški teologi, ki enačijo starozaveznega Jahveja, tega maščevalnega, militantnega boga, z novozaveznim bogom očetom.« Prvi rad kaznuje, drugi raje odpušča.

Sistem vladanja

Janšo in Benjamina Netanjahuja pa povezuje še nekaj drugega. Povezujeta ju avtoritaren pogled na politiko in želja po obvladovanju družbe, povezuje ju tehnika vladanja. Pred oktobrskim napadom Hamasa so v Izraelu potekale množične demonstracije zaradi načrtovane reforme sodstva, ki naj bi omejile moč sodne veje oblasti, hkrati pa je bila zaradi suma korupcije in podkupovanja zoper Netanjahuja vložena obtožnica. Podobno je z Janšo. Tudi on je kot predsednik vlade poskušal omejevati moč pravosodja, tako ni želel imenovati delegiranih evropskih tožilcev. In tudi on se je zapletel v številne sodne procese, ki so povezani z očitki o korupciji. Omenjena politika pa druži še nekaj bolj zloveščega, želita nadzirati družbo in onemogočati politične nasprotnike. Med obiskom Izraela leta 2020 se je tako Janša, kot je kasneje razkril portal Oštro, sestal s predstavniki podjetja NSO Group, izdelovalcem vohunskega programa Pegasus. Ta program se skrivoma naloži na mobilni telefon in spremlja njegove aktivnosti, sporočila, fotografije, pogovore. S pomočjo Pegasusa je madžarski predsednik Viktor Orbán vohunil za novinarji, opozicijskimi politiki, odvetniki, za obračun z opozicijo pa ga je uporabljala tudi nekdanja poljska vlada. Danes ni jasno, ali so se na omenjenem sestanku leta 2020 dogovorili o tem, da se bo Pegasus uporabljal v Sloveniji, uradno ga država ni kupila, lahko pa se nadzor, domnevamo, vrši prek kakšne druge države. Janša je sicer vso svojo politično kariero rad delal sezname in zbiral dosjeje o različnih ljudeh.

Vrnimo se k Jeruzalemu. Tako kot destruktivna politika Izraela škodi celotni regiji, tudi Janševa napoved o prestavitvi slovenskega veleposlaništva ogroža interese države, ki naj bi jih zastopal. Zakaj? »Slovenija je majhna država, v mednarodni skupnosti pa majhne države varuje mednarodno pravo, pravila, ki naj bi veljala za vse,« še pojasnjuje Primož Šterbenc. »Če priznaš Jeruzalem kot prestolnico Izraela in če vanj preneseš veleposlaništvo, s tem eklatantno kršiš mednarodno pravo, saj za prestolnico Izraela priznavaš okupirano palestinsko ozemlje, kar pravijo resolucije Varnostnega sveta in svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča iz leta 2004.«

In še nekaj. Če SDS vseskozi poudarja, da je na podlagi neodtujljive pravice do samoodločbe nastala samostojna Slovenija, kar je glavni politični motiv stranke SDS, ni najbolj logično, da ta stranka ni kritična do Izraela, ki Palestincem krati isto pravico. Je slovenski narod več vreden kot palestinski?

»Vse to je čista hipokrizija, Slovenija ima pravico do samoodločbe, a do Izraela, ki krši to pravico Palestincem, ne smemo biti kritični. Janša se obnaša kot kakšen zombi, ki nima pojma o mednarodnem pravu in o mednarodnih odnosih, hkrati pa ni niti načelen. Naj ponovim: Slovenija bi si morala prizadevati za mir na Bližnjem vzhodu, tisti, ki pa si želi miru in stabilnosti, mora biti kritičen do politike Izraela. Izraelska politika in nasilje nad Palestinci namreč generirata permanentno krizo, ta pa periodično eskalira,« še dodaja Šterbenc.

Ko je lani novembra parlamentarni odbor za zunanje zadeve razpravljal o nasilju v Izraelu in Gazi, je Janša s prstom kazal na Hamas. Kot da se pred tem napadom ni dogajalo nič, kot da se je zgodil iznenada. Dejal je, da je »edini način, da bo vsaj neki začasni mir tam, da Izrael očisti Gazo teroristov«. Očisti? Kako? Kot se čisti kanalizacija? Kaj pa civilisti, ženske, otroci, moški, ljudje, žrtve? »Malo spremljam njihove spletne strani, ki dosti brez cenzure objavljajo, kar hočejo, vključno s šokantnimi posnetki o tem, kaj so počeli v Izraelu. Če seštejete te številke, potem v Gazi ne bi smelo biti nobenega več živega, ker pretiravajo maksimalno. Tam so, bom rekel, vsega obžalovanja vredne civilne žrtve, ampak na posnetkih Hamasa vidite isti obraz, istega človeka, ki je pač slikan v vseh mogočih položajih, mrtev, ranjen …«

V vojni med Izraelom in Hamasom je doslej umrlo več kot 30.000 ljudi. Generalni sekretar OZN Antonio Gutteres trdi, da »ne more nič upravičiti Hamasovega namernega ubijanja, poškodovanja, mučenja in ugrabitve civilistov, uporabe spolnega nasilja ali neselektivnega izstreljevanja raket proti Izraelu«, a v isti sapi dodaja, da tudi »nič ne opravičuje kolektivnega kaznovanja palestinskega ljudstva«. Tako govorijo državniki. Janša to ni. Janša je cinični manipulator, ki Palestincem in palestinskemu narodu ne priznava pravice do obstoja in države.