Film / Ni kamere, ki bi bila dovolj velika za Salvadorja Dalíja

za +

Resnično lažna biografija. Daaaaaalí! (Quentin Dupieux, 2023).

Veliki ekscentrik – Quentin Dupieux – je posnel ekscentrični film o velikem ekscentriku, Salvadorju Dalíju. Judith (Anaïs Demoustier), farmacevtka, ki se je na hitro prelevila v novinarko, hoče posneti intervju z Dalíjem, ki pa je zgrožen nad tem, da je prišla le z beležnico in svinčnikom – Dalí, »ekscentričen in koncentričen, anarhist in monarhist«, hoče kamero, kinematografsko kamero, veliko kamero, velikansko kamero, giganteskno kamero, kolosalno kamero, največjo kamero na svetu. Ena itak ne bo dovolj. Ni kamere, ki bi bila dovolj velika zanj.

Zato ga igra pet igralcev – Édouard Baer, Jonathan Cohen, Gilles Lellouche, Didier Flamand in Pio Marmaï. Dalí sam – njegov brend, njegova javna podoba – je večja umetnina in večja mojstrovina od njegovih umetnin. Na ceneno sliko z bolšjega trga se le podpiše – in že jo na dražbi prodajo za deset milijonov. Vizažistko trumpovsko zgrabi za prsi, rekoč: »Zdaj jih lahko dobro prodate – dotaknil se jih je umetnik!« Ima se za »edinega še živečega umetnika«, »genija« in »izjemno nenavadnega človeka«, o sebi govori v tretji osebi, brezmejno ga motijo normalni ljudje, ne prenaša ljudi, ki ga le napol poslušajo, sovraži otroke, otroške risbe še bolj, obožuje brezplačno hrano, spije veliko gazirane vode, ne odgovarja na vprašanja in ne zanimajo ga sanje drugih ljudi, razen če se ne začnejo v peklu – tam, kjer se začnejo sanje nekega duhovnika, najdaljše sanje v zgodovini, neskončne sanje. Vprašanje ni: kdaj se začnejo in končajo sanje? Temveč: ali se realnost sploh še začne?

Dalíjeve slike so imele logiko sanj. Metafilmski Daaaaaalí!, ki se nenehno začenja in nenehno končuje, ima logiko sanj v sanjah, saj je poln nadrealističnega iluzionizma (Dalí po hodniku prihaja neskončno dolgo), absurdov (iz sobe ne odide skozi vrata, temveč skozi okno po lestvi), časovnih zank (»Koliko sem star,« vpraša, ko pred oknom zagleda svojo starejšo verzijo) in non sequiturjev (na njegovo obmorsko vilo dežujejo mrtvi psi). Dalí – fabulist in populist, manipulator in showman – je kot Madonna, ki ji Warren Beatty v Keshishianovem dokuju V postelji z Madonno očita, da ne gre niti na stranišče, če je nihče ne snema. Zakaj bi Dalí sploh kaj rekel, če ga ne snemajo? Daaaaaalí! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in pornifikacije kulta osebnosti. (Kinodvor)

putrxZniotg