Razmišljujoči Cerar

Nekdanji premier Miro Cerar je na portalu IUS-INFO predstavil nekaj svojih pogledov na, kot je zapisal, »vedno večjo svetovno zmedo na področju opredeljevanja spolov ter razumevanja vloge ženske in moškega ter morebitnih drugih spolnih identitet v družbi«. Med drugim nas je podučil o načelu komplementarnosti, v skladu s katerim »imata ženska in moški že po naravi dodeljene različne in ločene vloge, ki pa se dopolnjujejo v optimalno celoto«.

Težavo pri tem naj bi imeli z osebami, ki se ne identificirajo kot moški ali ženske. »Sprašujem se, kam nas bo pripeljal morebitni popustljiv (toleranten) odnos do vsake nove ideje na tem področju,« zapiše Cerar. In doda, da je to seveda le njegov pogled, »pa vendar si z mislijo na naše otroke želim, da me v tem pogledu čas le ne bi povozil«.

Meni tudi, da so ženske danes ponekod resda še vedno zatirane, da pa bi morali biti previdnejši v okoljih, kjer so pretežno enakopravne – sicer to lahko vodi v pretiravanje z nezadovoljstvom nad položajem žensk v družbi.

Na Cerarja smo se obrnili z vprašanjem, ali ni njegov zapis – tudi zaradi piščevega položaja nekdanjega premiera, uglednega pravnika in profesorja – neprimeren. Ponekod celo pokroviteljski ali izključujoč.

»Ali se vam zdi bolje, da o takšnih zadevah vsakodnevno množično javno razpravljajo predvsem ljudje z manj izobrazbe, manj strpnosti ter z bistveno manj življenjskimi izkušnjami?« je odgovoril. »Kdor me pozna, ve, da sem strpen človek, pri čemer pa zavračam vse družbene skrajnosti, saj menim, da so človeško in družbeno destruktivne. Prav zaradi prevlade skrajnih ideoloških in drugih pozicij, ki jih med drugim spodbujajo tudi mnogi mediji, ter zaradi nizke stopnje obče in politične kulture je naša družba vse bolj razklana ter hkrati nesposobna za širši konstruktivni dialog in sodelovanje.«

Sociologinja Tea Hvala se čudi, da je Cerar bolj kot enakosti spolov naklonjen vatikanski ideji o komplementarnosti spolov, »ki trdi, da moškim in ženskam pripada enako dostojanstvo, ne pa tudi enaka družbena vloga, kar v praksi pomeni, da je prva vloga ženske materinstvo, njeno primarno mesto pa družina,« razlaga. »Če bi namesto konservativne ’antigender’ literature o ’komplementarnosti spolov’, podprte z biologističnim utemeljevanjem ’po naravi dodeljene’ vloge žensk, ki je v njegovi kolumni zamaskirana v psevdopsihološki besednjak, spremljal sociološke študije spolov, bi ugotovil, da ženske ostajamo v podrejenem položaju prav zaradi sklicevanja na našo ’naravno’ ali ’duševno’ ženstvenost, ki je nadvsem prikladno za ohranjanje spolne delitve dela, po kateri naj bi ’ženska opravila svoje delo doma’, ’moški pa v službi’,« je kritična Hvala. »Ugotovil bi, da je prav potiskanje žensk v materinstvo in dom glavni razlog za dejansko neenakost žensk v državah, kot je Slovenija, ki pravno zagotavljajo enakost spolov, ne pa tudi resnično enakih možnosti.«

Dodaja, da so za nezadovoljstvo in feministično vztrajanje pri načelu enakopravnosti, »ki nikakor ni pretirano«, še vedno odgovorni predvsem sistemski vidiki naše družbe in ne »svobodnejše variacije ženskosti in moškosti, svobodnejši spolni izrazi in enakopravnejša obravnava spolnih manjšin«.

Če kaj, je pretirana moralna panika, ki jo to vztrajanje zbuja pri številnih ljudeh. »Morda zato, ker se zavedajo, da jih je čas dejansko že zdavnaj povozil?«