Intervju / »Živimo v času nenehnih travm in sploh ni dovolj časa, da bi vse skupaj predelali in dejansko poskušali razumeti«

V zgodovini so se zgodili trije veliki epistemološki rezi, znanstvene revolucije, ki so dodobra zamajale človekovo samoljubje, njegovo prepričanje o lastni večvrednosti. Prvi tak udarec je bilo odkritje Nikolaja Kopernika, da Zemlja ni središče vesolja, drugi Charlesa Darwina, da imajo človek in živali skupen izvor, in tretji – zasluge zanj si je pripisal kar avtor sam – Sigmunda Freuda, očeta psihoanalize, klinične metode in psihološke teorije, ki je človeku dala vedeti, da pravzaprav ni gospodar v lastni hiši, pač pa da je še kako odvisen od tega, kar se nezavedno dogaja v njegovem duševnem življenju. A kaj nam psihoanaliza lahko pove o sodobnem človeku danes? O človeku, ki je vpet v hitro spreminjajoč se, striktno individualiziran svet, ki ga prevevajo vojne, nenehne travme, ko mu ves čas grozi okoljska katastrofa? O tem smo se pogovarjali z dr. Alejandrom Cerda-Ruedo, psihoanalitikom in profesorjem na podiplomskem študiju komunikologije mehiške univerze Universidad Iberoamericana, ki se v svojem raziskovanju osredotoča predvsem na odnos med ideologijo, politiko in psihoanalizo, tesno pa je povezan tudi z ljubljansko psihoanalitsko šolo.

Je mogoče najti skupni imenovalec večine današnjih družbenih patologij? Če bi morali potegniti črto, ko gre za sodobnega človeka, kaj je tisto, kar ga najbolj muči? 

Preden odgovorim na vaše vprašanje, bi se za trenutek rad ustavil pri izrazu, ki ste ga uporabili – »patologija«. Ta mi ni najbolj blizu, saj sam po sebi predvideva, da mu nasproti stoji nekaj, kar bi opisali z izrazom »normalno« ali nečim podobnim. In to srečujem tudi pri svojih pacientih. Pogosto me vprašajo: Ali je to normalno? Ali pa: Ali to počnem prav? Namesto o patologijah zato raje govorim o različnih načinih obstoja ali načinih, kako se subjekt nanaša na to, čemur v psihoanalizi pravimo jouissance ali užitek. Je v tem smislu mogoče najti skupni imenovalec? Po pandemiji bolezni covid19 bi rekel, da sta še posebej izraziti depresija in anksioznost. Ne pravim, da ju ni bilo že prej – pandemija ni prinesla ničesar, česar ne bi poznali že prej –, pravim samo, da so bili njuni simptomi izrazitejši in nekako tlakujejo idejo našega sodobnega stanja, če se lahko tako izrazim.